Trubarjeva sporočila o Primožu Trubarju
Korenine slovenske kulture: Vgradil se je v temelje državništva, čeprav s tem ni imel nič, in si zaslužil državni praznik
Odpri galerijo
Foto: Matej Družnik/Delo
Mogoče je v splošnem res, da Slovenci ne poznamo dovolj Primoža Trubarja. Ko smo ta teden v ponedeljek uradno praznovali (domnevno) obletnico njegovega rojstva, je bilo nekaj povedanega o njem kot utemeljitelju knjižne slovenščine. Rečeno je bilo, da je bil pobudnik oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Predsednik države Borut Pahor kot tudi njegovi predhodniki na ta dan (dan odprtih vrat) vabijo k ogledu predsedniških prostorov. Pahor je v počastitev državnega praznika pred predsedniško palačo za eno uro postrojil častno stražo garde Slovenske vojske. Je bil Trubar prvi pravi slovenski (pra)državnik?
Če bi mu pripisali kaj takega, bi bržkone precej pretiravali. Ne bi pa pretiravali, če bi ga pripisali h koreninam slovenskega knjižnega jezika in kulture. Ko je predsednik države postrojeval častno stražo garde Slovenske vojske, je bilo to bolj videti kot priznanje, da gre slovenska kultura po pisani slovenski besedi k temeljnim ustanovnim momentom samostojne slovenske države.
Pot do tja bi v tej smeri prek Trubarja lahko šla prek razmerja med protestantizmom in katolicizmom, kajti Primož Trubar (oziroma Truber, kot se je podpisoval) je bil oboje, katolik in protestant: najprej katolik in katoliški duhovnik, potem se je spreobrnil v protestantizem, utrdil svoja prepričanja in osebno vero ter končno tam našel smisel življenja, če kaj takega seveda obstaja.
Za državni praznik v Sloveniji se je leta 2008, ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva, zavzel v Trstu živeči slovenski pisatelj Boris Pahor. Trubar je prav tako nekaj časa živel v Trstu. Tja je prišel okrog leta 1523, potem ko se je kaka tri leta poprej šel šolat za duhovnika na Reko in v Salzburg. Nad njim je bedel tržaški škof Peter Bonomo, v Bologni šolani humanist, ki je Trubarja navdušil nad protestantskimi nauki in idejami. Tja se je spet vrnil leta 1529, preden je bil 1530. posvečen v duhovnika in po tem, ko je bil v nestabilnih časih poslan na študij na Dunaj. V tem času se je Trubar zbliževal z nauki Erazma Rotterdamskega, misleca in duhovnika, ki nikoli ni postal protestant, je pa kot zelo izobražen humanist katoliško Cerkev pozival k temu, da, podobno kot Luter, kritično pogleda na svoje očitne napake, razvrat, naj ne izkorišča vernikov in naj se odreče svojemu razkošju, ki bode v oči že v primeri z revščino okrog nje, kar je neevangeljsko.
V Trubarjevih očeh Erazmove podobnosti z Lutrom tedaj bržkone ni zmotil niti odmeven akademski spor med tema dvema mislecema o naravi človekove svobode. Kot popisuje Frank Ruda v knjigi Ukinimo svobodo, je Erazem Rotterdamski očital Lutru, da je s svojimi teorijami ves svet pognal v smrtonosen kaos. Prvi je po analogiji z Aristotelovo teorijo (verjetno tudi po Tomažu Akvinskem) verjel, da človek z dobrimi deli lahko pripomore k svoji odrešitvi, toda Luter je tako teorijo pobil z radikalnim zatrdilom o predestinaciji. Trdil je tudi, da si odrešitve človek ne more prislužiti, da Bog v človeku deluje tudi proti njegovi volji, da se resnična vera ne začne s svobodno izbiro, da verovati ne pomeni udejanjati človeške zmožnosti, temveč da vera vznikne iz spreobrnitvene izkušnje (kot pri Pavlu). Vera ali nevera se ti po Lutru zgodi.
Trubar je v svojem »Erazmovem obdobju« v sebi pripravljal pot Lutru. Leta 1536 je v Ljubljani postal škofijski vikar. Leta 1540 je po vikarju Juršiču zaradi bližine protestantizmu doživel prvo izgnanstvo, spet je šel v Trst k škofu Bonomu. Leta 1542 je bil na njegovo priporočilo novemu ljubljanskemu škofu Urbanu Textorju in ob menjavi vplivov imenovan za kanonika v Ljubljani. Imenovan je bil tudi v službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Toda Textor se je na neki točki odločil preganjati protestante. Sledila so izobčenja in tudi Trubarja so zaradi očitnega simpatiziranja z Lutrom in protestantizmom doleteli izobčenje, zaplemba premoženja, tudi obsodba na zapor. Leta 1548 je prebegnil v Nemčijo. V Nürnbergu se je pridružil protestantski skupnosti. Postal je luteranski pastor, se poročil (z Barbaro Sitar) in imel štiri otroke.
Povedati je treba, da je bil Trubarjev angažma za slovenski jezik izrazito verske narave. Lutrova doktrina in sploh doktrina protestantizma je bila, da je ljudem (ki so božji otroci) luč evangelija treba prinesti v njihovem, to tudi pomeni v njim razumljivem jeziku. Kot piše Jože Rajhman, je Trubar leta 1555 na sestanku v Ulmu privolil v sodelovanje in prevajanje Svetega pisma v slovenščino. Trubar je pred tem pisal katekizem, ki je izšel leta 1550. Rokopis je pokazal ljubljanskemu pisarju Klombnerju in drugim članom protestantske Cerkve. To je bil isti Klombner, ki je, kot v Zgodovini slovenskega naroda piše Josip Gruden, v pismu 28. julija 1565 zapisal: »Gospod Primož ni nikoli pisal ali tiskal v slovenščini [uporabil je besedo windisch], če ga jaz k temu nisem priganjal.« Res je tudi, da obstajajo zapisi o nesoglasjih med Trubarjem in Matijem Klombnerjem, ki bi verodostojnost povedanega lahko postavili pod vprašaj. Leta 1561 je Trubar kot superintendent slovenske protestantske Cerkve prišel v Ljubljano, da bi organiziral strukturo po zdajšnji Sloveniji, pod temi okoliščinami se je vrnil v Nemčijo.
Poanta povedanega je, da je res šlo za strategijo podajanja božje besede v nacionalnih jezikih, kajti spor med Klombnerjem in Trubarjem je potekal okrog prevajanja bibličnih in katekizemskih besedil v hrvaščino. Klombnerjev krog in njegovo gibanje sta si prislužila svoje mesto celo v Kardeljevi knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Zapisal je: »Slovenska mesta so se spočetka hitro poluteranila. Ljubljanski Klombnerjev krog zavzema v tem gibanju izredno važno mesto. Iz teh krogov je tudi izšla iniciativa za izdajanje slovenskih knjig. Ko pa se je protestantske akcije polastilo plemstvo, je ta v mestih oslabela in škof Hren, ki je nastopil z meščanskimi zahtevami, je imel lahko delo, da je pridobil mesta za zaveznika proti plemstvu.« To je bila in je zanimiva teza, ki jo je Sperans (Edvard Kardelj) bržkone pobral po zgodovinarju Josipu Grudnu. Ta se je ukvarjal z vprašanjem Trubarjevega svobodomiselstva. Leta 1908 je v spisu Primož Trubar dokazoval, da so predstave o Trubarju kot narodnjaku ali svobodomislecu neskladne z zgodovinskimi dejstvi. Njegova teza je bila, da je nepravilno skušati razumeti zgodovinske osebe in dogodke skozi moderne ideje, kajti v dogodke in osebe se na ta način vnaša nagibe, smotre in težnje, ki so jim bili tuji. Gruden meni, da Trubarjev značaj narobe pojmuje vsakdo, ki ga ima za narodnjaka ali modernega svobodomisleca, kajti Trubar nikoli ni hotel biti kaj drugega kakor cerkveni reformator.
Trubar se je po mnenju sodobnikov (Klombner) in interpretov (Gruden, Franc Kos, Sperans) torej ukvarjal s slovenščino predvsem v svojstvu verskega reformatorstva. Zgodovinar Franc Kos je v Izbranih delih v zvezi s katekizmom in abecednikom zapisal, da je imel Trubar veliko težav in da se mu tiskarski stroški niso izplačali, zato »je hotel za vedno pero odložiti«. Toda v dobro slovenske verske zadeve Trubar peresa ni odložil. Njegovo delovanje je bilo povrhu simptom še nečesa drugega, namreč tega, da je to bilo moralno propadanje katoliške duhovščine, torej proces, ki mu na Slovenskem lahko v različnih ciklih in valovih sledimo do današnjega dne. To je bil trend, tedaj zaznaven po vsej srednji Evropi in se je nadaljeval globalno. Ni naključje, da se je protestantizem tu dobro prijemal. Bilo je veliko duhovnega vrenja. Poleg Trubarja na Slovenskem za nestorja slovenskega jezika štejemo tudi Jurija Dalmatina, ki je končno prevedel Sveto pismo, potem Adama Bohoriča, ki je napisal prvo slovensko slovnico. Tu je baron Ivan Ungnad, celjski glavar in pospeševalec protestantizma.
Habsburžani so v času reformacije na ozemlju današnje Slovenije okrepili dejavnost jezuitov. Meščanski škof Tomaž Hren je okrepil vlogo katoliškega tiska. Šlo je za spopad cesarja s plemstvom. Pisatelj Fran Erjavec je v knjigi Slovenci zapisal, da je bil prostor razpet med Benečani in Avstrijci. Pravzaprav je bilo tudi protestantsko gibanje na tem območju vpeto med širše stanovske interese. Franc Kos je v omenjenem delu zapisal, da se protestantsko gibanje pri nas brez tuje pomoči ne bi moglo razviti, kot se je. Nemški plemiči in mesta so podpirali Trubarja in druge slovenske protestante. Primeri so: kralj Maksimilijan II., virtemberški vojvoda Krištof, hessenski deželni grof Filip, saški knez Avgust, mesta Strasbourg, Norimberg (najbrž Nürnberg), Ulm itn.
Z možmi slovenskega jezika, v mislih imamo še posebej Primoža Trubarja, je na Slovenskem dejansko nastopil čas za nastanek knjižnega jezika in hkrati se je vnela ostra vojna ali bitka med reformacijo in protireformacijo, komu bo pripadel primat »prebujanja javnosti«, onarodovanja bodočega naroda in kulturne skupnosti, iz katere bi se lahko prebudila t. i. politična javnost. Pravzaprav se na tej točki vzpostavljajo pogoji za kasnejšo razpravo o pogojih državništva, ki jih Trubar sicer ni niti mislil niti predpostavljal, toda z začetkom utemeljevanja slovenskega jezika kot samostojnega in samoniklega je lahko sledilo to, kar je sledilo tudi pri drugih državotvornih narodih.
V Sloveniji se je boj med fevdalci in meščanstvom torej odvijal nekoliko netipično v primerjavi z drugimi deli Evrope, kajti meščansko zadržanje je bilo bolj na strani katoliškega škofa Hrena kot Trubarjevih protestantov, ki so se s fevdalci borili za »staro pravdo«. Moderno se je kotilo v predmodernem in napredno je branilo nenapredno.
Romantizirana, toda do posebne mere upravičena teza slovenskih kulturnikov je, da je samostojna slovenska država posledica kulturniškega gibanja od Trubarja naprej do razpada druge Jugoslavije. Vzporedna enačica emancipacijske narodne teze gre čez interpretacijo naprednih, uporniških, meščanskorevolucionarnih gibanj, ki so v zgodovini modernosti emancipirala javnost po vsej Evropi, tudi v ZDA. Kot rečeno, je paradoks Slovenije v tem, da so se pri nas meščanske ideje v času protestantizma bolje počutile pod okriljem katoliške Cerkve kot pri fevdalni gosposki.
Zdi pa se, da se je vozel nelogičnosti nazadnje preselil v 19. in 20. stoletje, v slovensko obliko kulturnega boja, torej v čas, ko je začela razpadati stara Avstrija oziroma Avstro-Ogrska, potem ko je popustilo slogaštvo med liberalnim in klerikalnim taborom. Potem sta tu še druga svetovna vojna in ideja revolucije, ki je prek Sovjetske zveze prevzela oblast nad Slovenijo do leta 1948, nato pa Titova komunistična partija, ki je bila v zgodovinskih interpretacijah revolucij prej naklonjena protestantizmu kot katolicizmu, ki je v Sloveniji pokazal politično bližino s protikomunizmom, konkretno in posledično s fašizmom.
Slovenija je poskrbela za zgodovinske okoliščine, v katerih je mogoče misliti kulturno bratstvo med Primožem Trubarjem in programom Zedinjene Slovenije. Katoliški duhovnik Matija Majar Ziljski, rojen na pragu 19. stoletja, oče programa Zedinjene Slovenije, je bil prav tako jezikoslovec. V revolucionarnem letu 1848 (17. marca) je odkril karte in Metternichovemu režimu v brk napisal članek Kaj Slovenci terjamo?.
Recimo, da se na taki točki prek jezika in dveh jezikoslovcev oziroma piscev lahko stakneta dva zanesenjaška duhovniška lika, Trubar in Majar, eden luteran in protestant, drugi katolik in ilirist, oba utemeljevalca slovenskega jezika, vsak od njiju iz različnih motivov in v različnih časih, toda v globoki skupni veri v pravičnost in pravilnosti tega, kar z jezikom počneta in hočeta doseči.
Primož Trubar, če se vrnemo k njegovemu državnemu prazniku, kot ga je predlagal pisatelj Boris Pahor ter z odprtimi vrati in častno stražo garde Slovenske vojske zaznamoval predsednik države Borut Pahor, je zagotovo upravičeno dojet kot utemeljitelj nečesa, kar je zaradi samobitnega jezika kasneje lahko odprlo pot moderni državi in njenemu duhu. Podobno kot v Evropi je tudi v Sloveniji umna moderna država kulturna in duhovna posledica reformacijskih gibanj, in tega se v Sloveniji premalo zavedamo, četudi Trubar v svojem času tega ni imel v mislih.
Če bi mu pripisali kaj takega, bi bržkone precej pretiravali. Ne bi pa pretiravali, če bi ga pripisali h koreninam slovenskega knjižnega jezika in kulture. Ko je predsednik države postrojeval častno stražo garde Slovenske vojske, je bilo to bolj videti kot priznanje, da gre slovenska kultura po pisani slovenski besedi k temeljnim ustanovnim momentom samostojne slovenske države.
Pot do tja bi v tej smeri prek Trubarja lahko šla prek razmerja med protestantizmom in katolicizmom, kajti Primož Trubar (oziroma Truber, kot se je podpisoval) je bil oboje, katolik in protestant: najprej katolik in katoliški duhovnik, potem se je spreobrnil v protestantizem, utrdil svoja prepričanja in osebno vero ter končno tam našel smisel življenja, če kaj takega seveda obstaja.
Nekaj okrog človekove svobode
Za državni praznik v Sloveniji se je leta 2008, ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva, zavzel v Trstu živeči slovenski pisatelj Boris Pahor. Trubar je prav tako nekaj časa živel v Trstu. Tja je prišel okrog leta 1523, potem ko se je kaka tri leta poprej šel šolat za duhovnika na Reko in v Salzburg. Nad njim je bedel tržaški škof Peter Bonomo, v Bologni šolani humanist, ki je Trubarja navdušil nad protestantskimi nauki in idejami. Tja se je spet vrnil leta 1529, preden je bil 1530. posvečen v duhovnika in po tem, ko je bil v nestabilnih časih poslan na študij na Dunaj. V tem času se je Trubar zbliževal z nauki Erazma Rotterdamskega, misleca in duhovnika, ki nikoli ni postal protestant, je pa kot zelo izobražen humanist katoliško Cerkev pozival k temu, da, podobno kot Luter, kritično pogleda na svoje očitne napake, razvrat, naj ne izkorišča vernikov in naj se odreče svojemu razkošju, ki bode v oči že v primeri z revščino okrog nje, kar je neevangeljsko.
V Trubarjevih očeh Erazmove podobnosti z Lutrom tedaj bržkone ni zmotil niti odmeven akademski spor med tema dvema mislecema o naravi človekove svobode. Kot popisuje Frank Ruda v knjigi Ukinimo svobodo, je Erazem Rotterdamski očital Lutru, da je s svojimi teorijami ves svet pognal v smrtonosen kaos. Prvi je po analogiji z Aristotelovo teorijo (verjetno tudi po Tomažu Akvinskem) verjel, da človek z dobrimi deli lahko pripomore k svoji odrešitvi, toda Luter je tako teorijo pobil z radikalnim zatrdilom o predestinaciji. Trdil je tudi, da si odrešitve človek ne more prislužiti, da Bog v človeku deluje tudi proti njegovi volji, da se resnična vera ne začne s svobodno izbiro, da verovati ne pomeni udejanjati človeške zmožnosti, temveč da vera vznikne iz spreobrnitvene izkušnje (kot pri Pavlu). Vera ali nevera se ti po Lutru zgodi.
Trubar je v svojem »Erazmovem obdobju« v sebi pripravljal pot Lutru. Leta 1536 je v Ljubljani postal škofijski vikar. Leta 1540 je po vikarju Juršiču zaradi bližine protestantizmu doživel prvo izgnanstvo, spet je šel v Trst k škofu Bonomu. Leta 1542 je bil na njegovo priporočilo novemu ljubljanskemu škofu Urbanu Textorju in ob menjavi vplivov imenovan za kanonika v Ljubljani. Imenovan je bil tudi v službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Toda Textor se je na neki točki odločil preganjati protestante. Sledila so izobčenja in tudi Trubarja so zaradi očitnega simpatiziranja z Lutrom in protestantizmom doleteli izobčenje, zaplemba premoženja, tudi obsodba na zapor. Leta 1548 je prebegnil v Nemčijo. V Nürnbergu se je pridružil protestantski skupnosti. Postal je luteranski pastor, se poročil (z Barbaro Sitar) in imel štiri otroke.
Hotel je biti le cerkveni reformator
Povedati je treba, da je bil Trubarjev angažma za slovenski jezik izrazito verske narave. Lutrova doktrina in sploh doktrina protestantizma je bila, da je ljudem (ki so božji otroci) luč evangelija treba prinesti v njihovem, to tudi pomeni v njim razumljivem jeziku. Kot piše Jože Rajhman, je Trubar leta 1555 na sestanku v Ulmu privolil v sodelovanje in prevajanje Svetega pisma v slovenščino. Trubar je pred tem pisal katekizem, ki je izšel leta 1550. Rokopis je pokazal ljubljanskemu pisarju Klombnerju in drugim članom protestantske Cerkve. To je bil isti Klombner, ki je, kot v Zgodovini slovenskega naroda piše Josip Gruden, v pismu 28. julija 1565 zapisal: »Gospod Primož ni nikoli pisal ali tiskal v slovenščini [uporabil je besedo windisch], če ga jaz k temu nisem priganjal.« Res je tudi, da obstajajo zapisi o nesoglasjih med Trubarjem in Matijem Klombnerjem, ki bi verodostojnost povedanega lahko postavili pod vprašaj. Leta 1561 je Trubar kot superintendent slovenske protestantske Cerkve prišel v Ljubljano, da bi organiziral strukturo po zdajšnji Sloveniji, pod temi okoliščinami se je vrnil v Nemčijo.
Poanta povedanega je, da je res šlo za strategijo podajanja božje besede v nacionalnih jezikih, kajti spor med Klombnerjem in Trubarjem je potekal okrog prevajanja bibličnih in katekizemskih besedil v hrvaščino. Klombnerjev krog in njegovo gibanje sta si prislužila svoje mesto celo v Kardeljevi knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Zapisal je: »Slovenska mesta so se spočetka hitro poluteranila. Ljubljanski Klombnerjev krog zavzema v tem gibanju izredno važno mesto. Iz teh krogov je tudi izšla iniciativa za izdajanje slovenskih knjig. Ko pa se je protestantske akcije polastilo plemstvo, je ta v mestih oslabela in škof Hren, ki je nastopil z meščanskimi zahtevami, je imel lahko delo, da je pridobil mesta za zaveznika proti plemstvu.« To je bila in je zanimiva teza, ki jo je Sperans (Edvard Kardelj) bržkone pobral po zgodovinarju Josipu Grudnu. Ta se je ukvarjal z vprašanjem Trubarjevega svobodomiselstva. Leta 1908 je v spisu Primož Trubar dokazoval, da so predstave o Trubarju kot narodnjaku ali svobodomislecu neskladne z zgodovinskimi dejstvi. Njegova teza je bila, da je nepravilno skušati razumeti zgodovinske osebe in dogodke skozi moderne ideje, kajti v dogodke in osebe se na ta način vnaša nagibe, smotre in težnje, ki so jim bili tuji. Gruden meni, da Trubarjev značaj narobe pojmuje vsakdo, ki ga ima za narodnjaka ali modernega svobodomisleca, kajti Trubar nikoli ni hotel biti kaj drugega kakor cerkveni reformator.
V kontekstu časa
Trubar se je po mnenju sodobnikov (Klombner) in interpretov (Gruden, Franc Kos, Sperans) torej ukvarjal s slovenščino predvsem v svojstvu verskega reformatorstva. Zgodovinar Franc Kos je v Izbranih delih v zvezi s katekizmom in abecednikom zapisal, da je imel Trubar veliko težav in da se mu tiskarski stroški niso izplačali, zato »je hotel za vedno pero odložiti«. Toda v dobro slovenske verske zadeve Trubar peresa ni odložil. Njegovo delovanje je bilo povrhu simptom še nečesa drugega, namreč tega, da je to bilo moralno propadanje katoliške duhovščine, torej proces, ki mu na Slovenskem lahko v različnih ciklih in valovih sledimo do današnjega dne. To je bil trend, tedaj zaznaven po vsej srednji Evropi in se je nadaljeval globalno. Ni naključje, da se je protestantizem tu dobro prijemal. Bilo je veliko duhovnega vrenja. Poleg Trubarja na Slovenskem za nestorja slovenskega jezika štejemo tudi Jurija Dalmatina, ki je končno prevedel Sveto pismo, potem Adama Bohoriča, ki je napisal prvo slovensko slovnico. Tu je baron Ivan Ungnad, celjski glavar in pospeševalec protestantizma.
Habsburžani so v času reformacije na ozemlju današnje Slovenije okrepili dejavnost jezuitov. Meščanski škof Tomaž Hren je okrepil vlogo katoliškega tiska. Šlo je za spopad cesarja s plemstvom. Pisatelj Fran Erjavec je v knjigi Slovenci zapisal, da je bil prostor razpet med Benečani in Avstrijci. Pravzaprav je bilo tudi protestantsko gibanje na tem območju vpeto med širše stanovske interese. Franc Kos je v omenjenem delu zapisal, da se protestantsko gibanje pri nas brez tuje pomoči ne bi moglo razviti, kot se je. Nemški plemiči in mesta so podpirali Trubarja in druge slovenske protestante. Primeri so: kralj Maksimilijan II., virtemberški vojvoda Krištof, hessenski deželni grof Filip, saški knez Avgust, mesta Strasbourg, Norimberg (najbrž Nürnberg), Ulm itn.
Z možmi slovenskega jezika, v mislih imamo še posebej Primoža Trubarja, je na Slovenskem dejansko nastopil čas za nastanek knjižnega jezika in hkrati se je vnela ostra vojna ali bitka med reformacijo in protireformacijo, komu bo pripadel primat »prebujanja javnosti«, onarodovanja bodočega naroda in kulturne skupnosti, iz katere bi se lahko prebudila t. i. politična javnost. Pravzaprav se na tej točki vzpostavljajo pogoji za kasnejšo razpravo o pogojih državništva, ki jih Trubar sicer ni niti mislil niti predpostavljal, toda z začetkom utemeljevanja slovenskega jezika kot samostojnega in samoniklega je lahko sledilo to, kar je sledilo tudi pri drugih državotvornih narodih.
V Sloveniji se je boj med fevdalci in meščanstvom torej odvijal nekoliko netipično v primerjavi z drugimi deli Evrope, kajti meščansko zadržanje je bilo bolj na strani katoliškega škofa Hrena kot Trubarjevih protestantov, ki so se s fevdalci borili za »staro pravdo«. Moderno se je kotilo v predmodernem in napredno je branilo nenapredno.
Današnja interpretacija
Romantizirana, toda do posebne mere upravičena teza slovenskih kulturnikov je, da je samostojna slovenska država posledica kulturniškega gibanja od Trubarja naprej do razpada druge Jugoslavije. Vzporedna enačica emancipacijske narodne teze gre čez interpretacijo naprednih, uporniških, meščanskorevolucionarnih gibanj, ki so v zgodovini modernosti emancipirala javnost po vsej Evropi, tudi v ZDA. Kot rečeno, je paradoks Slovenije v tem, da so se pri nas meščanske ideje v času protestantizma bolje počutile pod okriljem katoliške Cerkve kot pri fevdalni gosposki.
Zdi pa se, da se je vozel nelogičnosti nazadnje preselil v 19. in 20. stoletje, v slovensko obliko kulturnega boja, torej v čas, ko je začela razpadati stara Avstrija oziroma Avstro-Ogrska, potem ko je popustilo slogaštvo med liberalnim in klerikalnim taborom. Potem sta tu še druga svetovna vojna in ideja revolucije, ki je prek Sovjetske zveze prevzela oblast nad Slovenijo do leta 1948, nato pa Titova komunistična partija, ki je bila v zgodovinskih interpretacijah revolucij prej naklonjena protestantizmu kot katolicizmu, ki je v Sloveniji pokazal politično bližino s protikomunizmom, konkretno in posledično s fašizmom.
Slovenija je poskrbela za zgodovinske okoliščine, v katerih je mogoče misliti kulturno bratstvo med Primožem Trubarjem in programom Zedinjene Slovenije. Katoliški duhovnik Matija Majar Ziljski, rojen na pragu 19. stoletja, oče programa Zedinjene Slovenije, je bil prav tako jezikoslovec. V revolucionarnem letu 1848 (17. marca) je odkril karte in Metternichovemu režimu v brk napisal članek Kaj Slovenci terjamo?.
Recimo, da se na taki točki prek jezika in dveh jezikoslovcev oziroma piscev lahko stakneta dva zanesenjaška duhovniška lika, Trubar in Majar, eden luteran in protestant, drugi katolik in ilirist, oba utemeljevalca slovenskega jezika, vsak od njiju iz različnih motivov in v različnih časih, toda v globoki skupni veri v pravičnost in pravilnosti tega, kar z jezikom počneta in hočeta doseči.
Primož Trubar, če se vrnemo k njegovemu državnemu prazniku, kot ga je predlagal pisatelj Boris Pahor ter z odprtimi vrati in častno stražo garde Slovenske vojske zaznamoval predsednik države Borut Pahor, je zagotovo upravičeno dojet kot utemeljitelj nečesa, kar je zaradi samobitnega jezika kasneje lahko odprlo pot moderni državi in njenemu duhu. Podobno kot v Evropi je tudi v Sloveniji umna moderna država kulturna in duhovna posledica reformacijskih gibanj, in tega se v Sloveniji premalo zavedamo, četudi Trubar v svojem času tega ni imel v mislih.
