Vonj po vesolju

Delovni sestanek, na katerem sem bila prejšnji teden v Bruslju, se je zaključil dan prej, kot je bilo načrtovano. Na mojem urniku se je nenadoma pojavil prost dan. Ker se to ne zgodi ravno pogosto, sem si privoščila sprehod po mestu. Korak me je zanesel po bulvarju Adolphe Max mimo pekarne znane francoske verige, v kateri se je trlo jutranjih strank. Tudi mene je nezadržno potegnilo vanjo. Ob vstopu sem ob omamnem vonju kar sama od sebe zaprla oči in zavila z njimi od ugodja – ne le skozi nosnice, ampak tudi skozi pore kože sem vsrkala vonj po sveže pečenih rogljičkih, čokoladnih žepkih in drugih dobrotah iz pregrešnih količin masla, bele moke, sladkorja ... Verjetno ni treba razlagati, da iz pekarne nisem izstopila praznih ust. Nekaj sto metrov naprej po ulici se je zgodba ponovila s ...