Brezpogojna zvestoba

Zelo modno je podpirati nedemokratične ali diktatorske režime, ker njihovi voditelji nasprotujejo ZDA.

Objavljeno
22. julij 2019 09.00
Posodobljeno
22. julij 2019 09.38
Kim Džong Un na predstavitvi novega raketnega sistema FOTO:Reuters
Danes lahko tako rekoč vsakdo medijsko globalno predstavlja svoje domislice, natančno je popisan in v podobi predstavljen vsak, še tako nepomemben dogodek. Na videz so radovednemu človeku na voljo vse informacije, ki jih potrebuje, in seveda tudi tiste, ki jih ne. In vendar se zdi, da sta v vsej tej enormni medijski produkciji pokriti zgolj dve polji: velika, globalna slika ter zasebna, intimna sfera, ki je velikokrat zgolj zbir tračev in pikanterij, medtem ko je vmesno polje, ki je pravzaprav najpomembnejše, večkrat spregledano.

Skladno s tem se oblikujejo stališča, svetovni nazori in navijaštvo, ki praviloma nimajo zveze z realnimi dejstvi. Danes je, recimo, modno podpirati nedemokratične ali diktatorske režime zgolj zato, ker njihovi voditelji nasprotujejo ZDA. To sovpada z izrazitimi protiameriškimi sentimenti, ki seveda niso neupravičeni, številne napačne odločitve in ameriška aroganca, ki jo pooseblja sedanji predsednik Donald Trump, težko vzbujajo simpatije. In vendar se zdi paradoksalno, da, recimo, marsikdo »občuduje« severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una, medtem ko je 25 milijonov njegovih sodržavljanov, ki živijo v bedi, brezpravnosti in preganjanju, zgolj nepomembna, nekoliko nesrečna okoliščina, ki nikogar zares ne zanima.

Podobno je v primerih Rusije, Kitajske, Venezuele ali ne nazadnje Irana, kjer je trenutno situacija najbolj vroča. Lahko se strinjamo s tem, da ZDA nimajo pravice do spodbujanja konflikta in groženj z napadom, po drugi strani pa se zdi podpora iranski teokratski vladavini prav tako iracionalna. Iz te države je od islamske revolucije leta 1979 v povprečju na leto pobegnilo sto tisoč ljudi, zadnje čase številke naraščajo, ob tem pa ni dvoma, da Iran že dolgo finančno in logistično podpira različne oborožene milice, frakcije in teroristične celice v državah Bližnjega vzhoda in drugod po svetu. Lahko vsa ta dejstva spregledamo zgolj zaradi teheranske protiameriške retorike? Pravzaprav lahko, kot lahko tudi nekritično obravnavamo režime v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, ker so njihovi voditelji pozicionirani glede na tri svetovne sile.

Navijači obeh strani so pripravljeni nekoga demonizirati ali idealizirati zgolj na podlagi političnih preferenc, medtem ko je položaj ljudi v teh državah za številne brezpredmeten.To ni kaj posebej novega, gre za svojevrstno nadaljevanje hladne vojne, vendar bi bilo nujno pri ocenjevanju določenega političnega in družbenega dogajanja upoštevati vse faktorje, sicer se bomo znašli v kaotični igri videzov, v kateri so usode ljudi zgolj irelevantna kolateralna škoda velikih političnih preigravanj.

Sicer pa nam igre videzov ni treba iskati zgolj v širnem svetu, tudi pri nas položaj ni kaj dosti drugačen. Tudi tukaj se reakcije oblikujejo predvsem na podlagi manifestov in všečnih govorov, teorija povsem dominira nad prakso. Predvsem pa so delitve na navidezni veliki ločnici levo – desno. Ki je bolj ali manj fiktivna, vendar v zavesti ljudi dovolj trdno zakoreninjena, da zlahka spregledajo realno stanje, vse, kar šteje, je brezpogojna zvestoba določeni politični opciji. Življenje pa se medtem seveda vrti po svoje ...