Energetska svoboda se začne doma
Slovenija je popolnoma odvisna od uvoza nafte in plina. Uvoziti moramo tudi približno petino električne energije.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Pobuda treh morij, ki je nastala pod pokroviteljstvom ZDA, poteka po začrtanih taktih. Kot je po pogovoru z ameriškim ministrom za energetiko Rickom Perryjem povedal premier Marjan Šarec, sta govorila o »diverzifikaciji virov in poti za zagotavljanje varne, trajnostne in konkurenčne energije«. To se nanaša predvsem na zmanjšanje odvisnosti EU od ruskega plina. ZDA bodo namreč letos prvič postale največje proizvajalke nafte in zemeljskega plina. Tega v utekočinjeni obliki tovori v Evropo, morda nekoč tudi v našo bližino, na otok Krk. Ker je za zdaj ameriški plin dražji od ruskega, mu poskušajo vrata na staro celino odpreti tudi s političnimi vzvodi. A v tej igri Slovenija ni pomemben igralec, saj je glavni konkurent LNG projekt Severni tok pod Baltskim morjem.
Slovenija pa je pomembna točka na ameriškem zemljevidu, (skoraj izključno) zaradi krške nuklearke. To je precej servilno povedal tudi Šarec, ki je »posebej izpostavil odlično in dolgoletno sodelovanje med državama glede civilne jedrske energije, saj je Jedrska elektrarna Krško [...] opremljena z ameriško tehnologijo Westinghouse«. In še bolj popihal na dušo gostu, ko je dodal: »Jedrska energija ostaja pomembna za zanesljivo preskrbo z energijo v Sloveniji,” pri tem pa zanemaril vsa domača prizadevanja za pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov, sploh iz hidroelektrarn.
Na tej točki pa prav zdaj poteka živahna razprava, kakšna bo okoljsko sprejemljiva energetska prihodnost države. Slovenija je popolnoma odvisna od uvoza nafte in plina. Uvoziti moramo približno petino električne energije. Uvažamo tudi uran za jedrsko elektrarno. Na neki točki se bomo morali odpovedati edinemu domačemu energentu, velenjskemu lignitu, iz katerega še vedno dobimo tretjino domače elektrike. Kljub vsem dobrodošlim projektom za boljšo energetsko učinkovitost in manjšo rabo energije se v realnosti te potrebe le še povečujejo.
Pri tem navadno trčijo interesi zagovornikov sončne in vetrne energije, ki da ponujata odrešitev, zagovornikov gradnje hidroelektrarn, s katerimi, denimo, na Dravi sobivajo že več kot stoletje, in pragmatikov, ki v Neku 2 ne vidijo nevarnosti. Spet drugi se obračajo k zemeljskemu plinu. A škarje se odpirajo in dejansko je prostora za vse, saj je ključ v diverzifikaciji virov ter poti za zagotavljanje varne, trajnostne in konkurenčne energije.
Slovenija pa je pomembna točka na ameriškem zemljevidu, (skoraj izključno) zaradi krške nuklearke. To je precej servilno povedal tudi Šarec, ki je »posebej izpostavil odlično in dolgoletno sodelovanje med državama glede civilne jedrske energije, saj je Jedrska elektrarna Krško [...] opremljena z ameriško tehnologijo Westinghouse«. In še bolj popihal na dušo gostu, ko je dodal: »Jedrska energija ostaja pomembna za zanesljivo preskrbo z energijo v Sloveniji,” pri tem pa zanemaril vsa domača prizadevanja za pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov, sploh iz hidroelektrarn.
Na tej točki pa prav zdaj poteka živahna razprava, kakšna bo okoljsko sprejemljiva energetska prihodnost države. Slovenija je popolnoma odvisna od uvoza nafte in plina. Uvoziti moramo približno petino električne energije. Uvažamo tudi uran za jedrsko elektrarno. Na neki točki se bomo morali odpovedati edinemu domačemu energentu, velenjskemu lignitu, iz katerega še vedno dobimo tretjino domače elektrike. Kljub vsem dobrodošlim projektom za boljšo energetsko učinkovitost in manjšo rabo energije se v realnosti te potrebe le še povečujejo.
Pri tem navadno trčijo interesi zagovornikov sončne in vetrne energije, ki da ponujata odrešitev, zagovornikov gradnje hidroelektrarn, s katerimi, denimo, na Dravi sobivajo že več kot stoletje, in pragmatikov, ki v Neku 2 ne vidijo nevarnosti. Spet drugi se obračajo k zemeljskemu plinu. A škarje se odpirajo in dejansko je prostora za vse, saj je ključ v diverzifikaciji virov ter poti za zagotavljanje varne, trajnostne in konkurenčne energije.
