Francoski poljub
Ko osebne ambicije prenapihnjenih politikov izrinejo realno politiko, za pamet praviloma zmanjka prostora.
Odpri galerijo
Kaj sta z vso to kičasto simboliko svetu želela sporočiti predsednika, ki jima je očitno v krvi, da se oba obnašata kot prepotentna petelina?
Preprosto preveč dotikanja, je obisk Emmanuela Macrona pri ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu suhoparno komentiral Washington Post. Poljubljanje z licem ob licu, neskončni stiski rok in nenehno poudarjanje velikega prijateljstva, ki sta ga predsednika na lepem odkrila in ju zdaj »nerazdružno druži«. Še najbolj smešno pa je bilo, ko je »prijatelj« Donald »prijatelju« Emmanuelu frcnil košček prhljaja z ramena – »da bi bil že tako popoln fant v resnici popoln« – in ko ga je za roko, kot dečka, za seboj popeljal v ovalno pisarno.
Kaj sta z vso to kičasto simboliko svetu želela sporočiti predsednika, ki jima je očitno v krvi, da se oba obnašata kot prepotentna petelina? Da sta novi Bush in Blair? In da nas po nedavni sirski raketni uverturi (»kaznovanje« Asada zaradi še vedno nedokazane uporabe bojnih strupov) namesto Iraka, ki sta ga »B&B« s povsem zlaganimi dokazi pred desetletjem in pol katastrofalno razsula, po novem čaka še Iran? Ki je Donaldu Trumpu tako velik trn v peti, da si je dal za svetovalca ustoličiti kar super jastreba Johna Boltona.
Verjamemo, da bi zelo častiželjni Macron, ki hoče biti nesporno prvi evropski politik, rad jezdil na krilih Donalda Trumpa. Če ga častijo v Beli hiši, ga bodo morali tudi v Evropi. In večna francoska želja, da bi bila »velika nacija« ne le jedrska varuhinja Evrope, ampak tudi v svetu spoštovana diplomatska in vojaška sila, tudi ni kar tako.
Po drugi strani tudi Trump rabi Macrona. Z njim lahko domači publiki dokaže, da je v svetovnem merilu pomemben in spoštovan politik, in da njegovi konflikti z Evropo, naj gre za carine, okolje ali jedrski sporazum z Iranom, niso tako enoznačni, kot bi si kdo mislil. Če nič drugega, je Macron za ZDA »odličen gospodarski partner« (Trump ga je izrecno pohvalil), in za razliko od kanclerke Angele Merkel, ki v Washington prihaja v petek (verjetno brez pretiranih objemov in poljubov in samo na delovni obisk), Trumpovi Ameriki ne povzroča večjih težav. Ker ji ne prodaja »poceni avtomobilov« in ne »živi na njen račun«.
Se take kalkulacije lahko izidejo? Je francoski predsednik zmožen ustaviti Trumpa, ki vsem Macronovim »prijateljskim« pomislekom navkljub trdi, da je jedrski sporazum z Iranom »zelo, zelo, zelo slab«. Če se ga bo Trump 12. maja, ko bo spet podpisoval njegovo veljavnost, vseeno odločil »izboljšati«, utegne na Bližnjem vzhodu počiti. Iran (in ne Sirija), ki je za Trumpa ključni problem, bo ponorel. Vrnil se bo k »jedrski opciji« in odkrit spopad z (prav tako jedrskim) Izraelom bo neizbežen. Z Rusijo in Kitajsko na iranski strani, z ZDA na izraelski in z razcepljeno Evropo, ki ji je Trump po menedžersko zvito zabil še klin med Merklovo in Macrona, nekje vmes. Oziroma nikjer. Tako kot vedno.
Za zrelo in odgovorno politiko, ki bi morala konflikte reševati, še preden se tako nevarno zaostrijo, predvsem pa v imenu miru in popuščanja, potem ne bo več prav veliko prostora. Izrinile jo bodo osebne ambicije prenapihnjenih politikov, ki si domišljajo, da zmorejo vse. In še več.
Ko osebne ambicije prenapihnjenih politikov izrinejo realno politiko, za pamet praviloma zmanjka prostora.
Kaj sta z vso to kičasto simboliko svetu želela sporočiti predsednika, ki jima je očitno v krvi, da se oba obnašata kot prepotentna petelina? Da sta novi Bush in Blair? In da nas po nedavni sirski raketni uverturi (»kaznovanje« Asada zaradi še vedno nedokazane uporabe bojnih strupov) namesto Iraka, ki sta ga »B&B« s povsem zlaganimi dokazi pred desetletjem in pol katastrofalno razsula, po novem čaka še Iran? Ki je Donaldu Trumpu tako velik trn v peti, da si je dal za svetovalca ustoličiti kar super jastreba Johna Boltona.
Verjamemo, da bi zelo častiželjni Macron, ki hoče biti nesporno prvi evropski politik, rad jezdil na krilih Donalda Trumpa. Če ga častijo v Beli hiši, ga bodo morali tudi v Evropi. In večna francoska želja, da bi bila »velika nacija« ne le jedrska varuhinja Evrope, ampak tudi v svetu spoštovana diplomatska in vojaška sila, tudi ni kar tako.
Po drugi strani tudi Trump rabi Macrona. Z njim lahko domači publiki dokaže, da je v svetovnem merilu pomemben in spoštovan politik, in da njegovi konflikti z Evropo, naj gre za carine, okolje ali jedrski sporazum z Iranom, niso tako enoznačni, kot bi si kdo mislil. Če nič drugega, je Macron za ZDA »odličen gospodarski partner« (Trump ga je izrecno pohvalil), in za razliko od kanclerke Angele Merkel, ki v Washington prihaja v petek (verjetno brez pretiranih objemov in poljubov in samo na delovni obisk), Trumpovi Ameriki ne povzroča večjih težav. Ker ji ne prodaja »poceni avtomobilov« in ne »živi na njen račun«.
Se take kalkulacije lahko izidejo? Je francoski predsednik zmožen ustaviti Trumpa, ki vsem Macronovim »prijateljskim« pomislekom navkljub trdi, da je jedrski sporazum z Iranom »zelo, zelo, zelo slab«. Če se ga bo Trump 12. maja, ko bo spet podpisoval njegovo veljavnost, vseeno odločil »izboljšati«, utegne na Bližnjem vzhodu počiti. Iran (in ne Sirija), ki je za Trumpa ključni problem, bo ponorel. Vrnil se bo k »jedrski opciji« in odkrit spopad z (prav tako jedrskim) Izraelom bo neizbežen. Z Rusijo in Kitajsko na iranski strani, z ZDA na izraelski in z razcepljeno Evropo, ki ji je Trump po menedžersko zvito zabil še klin med Merklovo in Macrona, nekje vmes. Oziroma nikjer. Tako kot vedno.
Za zrelo in odgovorno politiko, ki bi morala konflikte reševati, še preden se tako nevarno zaostrijo, predvsem pa v imenu miru in popuščanja, potem ne bo več prav veliko prostora. Izrinile jo bodo osebne ambicije prenapihnjenih politikov, ki si domišljajo, da zmorejo vse. In še več.
