Gre tudi brez strehe, čeprav ni enako

Zelo sem zadovoljen s potekom letošnjega festivala.« To je včeraj povedal umetniški vodja in več kot četrt stoletja direktor ljubljanskega festivala Darko Brlek, in ni se zdelo nedomiselno. Konec koncev je 66. festival zvozil brez strehe nad Križankami, na drugih in drugačnih prizoriščih, a še zmeraj večino na prostem in žanrsko razkošno in raznovrstno kot nikdar doslej.

Dolgo, vroče poletje, pravi puhlica, je pač narejeno za festivalsko razkošje, in čeprav ljubljanski festival v imenu nima več razlagalnega dostavka poletni, so stvari bolj ali manj jasne: festivali so vseh vrst, inkluzivni ali elitistični, vsi privabljajo množice, a tisti na prostem, v temu primernem letnem času, imajo poseben čar.

Je kaj lepšega kot vroč poletni večer, na odru, obvezno kje na prostem (čeprav v Križankah brez strehe), pa izvajalci, ki znajo dati umetniški užitek, kakršnega si festivalsko pleme pač zmeraj želi? Zanimiv je podatek britanske zveze neodvisnih festivalov, ki kaže, da gre skoraj polovica rednih obiskovalcev festivalov raje na festival kot na poletne počitnice v tujino.

Festival, še posebno če je poletni, je posebna forma, odjemalce kulture združuje v neformalno skupnost. Festival je središče vaših doživetij, pravi ljubljanski reklamni slogan, in se ne moti, ko v sredino postavlja doživetja obiskovalcev, meščani so tisti, ki so si privoščili v mesto povabiti velike umetnike. Seveda mora biti kontekst ustrezen: spominjam se, da se vabila ranjkemu Umbertu Ecu na penovske seanse niso obnesla, privabila pa ga je podelitev častnega doktorata. No, primerjava morda ni povsem ustrezna, a Brleku se kontekst tako rekoč plasti, iz leta v leto je bolj impresiven.



Ko v Ljubljano vabi zmeraj nove svetovne zvezde, namreč menedžerjem zdaj lahko prišepne, da vabi tja, kjer so nastopili Elīna Garanča, Valerij Gergijev, Martha Argerich, Diana Damrau, amsterdamski kraljevi orkester Concertgebouw ... če se ozremo le malo nazaj. In lahko doda še pomenljiv »itd.«, iz katerega je mogoče razbrati, da je festival v Ljubljano v preteklosti priklical tudi Mehto, Rostropoviča, Mutija, Menuhina, Carrerasa, Pendereckega, Aškenazija, Kremerja, Newyorško in Izraelsko filharmonijo, Kraljevi filharmonični orkester iz Londona in Orkester Marijinskega gledališča iz St. Peterburga.

In k temu »itd.« morda še pristavek, da je festival leta 2018 uvedla svetovna premiera predstave režiserja katalonske skupine La Fura dels Baus Carlusa Padrisse, narejena »po meri« za Kongresni trg. Brlekova politika, kakršno je razodel pred dvema letoma, ko je ponavljal novo mantro »Več večjih dogodkov in manj manjših« očitno deluje, občinstvu, se zdi, godijo veliki, bleščeči, prestižni dogodki, če je vse skupaj začinjeno s programsko drznostjo, toliko bolj.