Kaj bomo z Gornjimi Petrovci in njim podobnimi?
Dolg občin se povečuje že drugo leto zapored, sistemskih rešitev pa od nikoder.
Odpri galerijo
»Drago« učno uro o zadolževanju je doživela tudi Litija. Foto
Ko so na ministrstvu za finance potegnili črto pod dolg, ki ga je dvesto dvanajst občin ustvarilo leta 2018 in ki je od dolga leta 2017 višji za dobrih enajst milijonov evrov, so ocenili, da stanje ni skrb vzbujajoče, saj da občine »(tudi) z zadolževanjem izvajajo investicije, ki pomenijo plačila izvajalcem, nova delovna mesta delavcem, izboljšano kakovost življenja občanom, gospodarsko aktivnost in s tem ustvarjajo BDP«. Poleg tega, so poudarili, je bilo leto 2018 volilno – eno tistih torej, na katera župani (na)stavijo večino investicij.
A župane je po volilnem letu očitno presenetila finančna perspektiva, ki je pozornost od tako ljubih jim infrastrukturnih projektov preusmerila k »mehkejšim« projektom. Županom ni ostalo drugega, kot da se zadolžijo. Tisti med njimi, ki ne vedo, da se je najdražje učiti na lastnih napakah, so kredite najemali za vsako ceno. Na srečo so bili v manjšini. Drugi so pri odločanju o tem, kako se zadolžiti, upoštevali lekcijo tistih, ki so se z zadolževanjem opekli – in se izognili blagovnim kreditom, pa javno-zasebnim partnerstvom …
Tudi iz enajst let stare lekcije o Gornjih Petrovcih bi se lahko česa naučili. Denimo, da se zaradi najemanja neugodnih posojil računi občin znajdejo v blokadi in da najkrajšo potegnejo ljudje, ki se iz prezadolženih občin, kjer je razvoj zastal, začnejo izseljevati. »Drago« učno uro o zadolževanju je doživela tudi Litija. Zaradi visoke zadolžitve pravne osebe javnega sektorja, družbe v lasti občine, kratko še zdaj vlečeta – obe.
Zadolžene občine so si dolgove res nakopale same, a z dolgovi so prišle tudi pridobitve za ljudi. In za koga, če ne za ljudi, imamo dvesto dvanajst občin? Tudi država je zaradi ljudi. A ji žal manjka volje do sistemskih rešitev, kako zadolženim in razvojno zaostalim občinam oziroma njenim prebivalcem pomagati iz težav. Ena od rešitev je občinam omogočiti višji odstotek zadolžitve tam, kjer je denar cenejši. Poleg višje povprečnine, seveda, ki jo potrebujejo za izvajanje obveznih nalog. Zvišanje povprečnine občinam je že del koalicijske pogodbe Janševe vlade. Le v kateri pogodbi bo pristala razbremenitev zadolževanja občin?
A župane je po volilnem letu očitno presenetila finančna perspektiva, ki je pozornost od tako ljubih jim infrastrukturnih projektov preusmerila k »mehkejšim« projektom. Županom ni ostalo drugega, kot da se zadolžijo. Tisti med njimi, ki ne vedo, da se je najdražje učiti na lastnih napakah, so kredite najemali za vsako ceno. Na srečo so bili v manjšini. Drugi so pri odločanju o tem, kako se zadolžiti, upoštevali lekcijo tistih, ki so se z zadolževanjem opekli – in se izognili blagovnim kreditom, pa javno-zasebnim partnerstvom …
Zakaj naša država (pre)zadolženim občinam ne omogoči višjega odstotka zadolžitve tam, kjer je denar cenejši?
Tudi iz enajst let stare lekcije o Gornjih Petrovcih bi se lahko česa naučili. Denimo, da se zaradi najemanja neugodnih posojil računi občin znajdejo v blokadi in da najkrajšo potegnejo ljudje, ki se iz prezadolženih občin, kjer je razvoj zastal, začnejo izseljevati. »Drago« učno uro o zadolževanju je doživela tudi Litija. Zaradi visoke zadolžitve pravne osebe javnega sektorja, družbe v lasti občine, kratko še zdaj vlečeta – obe.
Zadolžene občine so si dolgove res nakopale same, a z dolgovi so prišle tudi pridobitve za ljudi. In za koga, če ne za ljudi, imamo dvesto dvanajst občin? Tudi država je zaradi ljudi. A ji žal manjka volje do sistemskih rešitev, kako zadolženim in razvojno zaostalim občinam oziroma njenim prebivalcem pomagati iz težav. Ena od rešitev je občinam omogočiti višji odstotek zadolžitve tam, kjer je denar cenejši. Poleg višje povprečnine, seveda, ki jo potrebujejo za izvajanje obveznih nalog. Zvišanje povprečnine občinam je že del koalicijske pogodbe Janševe vlade. Le v kateri pogodbi bo pristala razbremenitev zadolževanja občin?
