Kako jih je virus povabil v vojno
Od umirjenih nagovorov nekaterih evropskih državnikov do apokaliptične retorike Janeza Janše.
Odpri galerijo
Nemška kanclerka Angela Merkel je bila neposredna, delovala je osebno in verodostojno.
FOTO: Michael Kappeler/AFP
V politični govorici nekateri politiki koronavirusu pripisujejo biblične razsežnosti dogajanja. Nekateri predsedniki vlad in držav v apokaliptični maniri nagovarjajo ljudi in med vrsticami pri mnogih mrgolijo vzporedna sporočila, ki so bolj plod njihovih interesov kot česa drugega. Drugi na dogajanje gledajo stvarno, skupna značilnost večine, ne pa vseh, je bržkone ta, da dogajanje poskušajo obrniti v svojo politično korist.
Dva izmed najbolj značilnih nagovorov najdemo pri francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu in slovenskem predsedniku vlade Janezu Janši. V treznosti in umirjenosti je izstopala nemška kanclerka Angela Merkel, italijanski predsednik Sergio Mattarella je v pismu svojemu nemškemu kolegu predsedniku Frank-Walterju Steinmeierju pokazal raven uglajenega državnika starega kova. Tudi britanski prvi minister Boris Johnson s patetičnimi prispodobami ni pretiraval, podobno tudi italijanski predsednik vlade Giuseppe Conte, ki je EU pozval k usklajeni akciji zaradi pandemije koronavirusa.
Celo Donald Trump, ki je najbolj trdovratno in najdlje zatajeval koronavirus in se norčeval iz skrbi zaradi njega, se ni zatekel v apokaliptično govorico, temveč je preprosto obrnil resnico: »To je pandemija. Čutil sem, da gre za pandemijo, dolgo prej, preden so jo poimenovali kot pandemijo.«
Tisti, ki je zelo jasno, reprezentativno in očitno koronavirus postavil v vlogo poosebljenega sovražnika v vojni proti sovražniku je brez dvoma francoski predsednik Emmanuel Macron. V svojem nagovoru je 16. marca Francozom sporočil, da »Francija« v boju proti koronavirusu uvaja karanteno. Na več mestih v dvajsetminutnem govoru je poudaril, da gre za vojno, za vojno stanje, nagovoril državljane, naj ohranijo mirno kri, naj po nepotrebnem ne zapuščajo svojih domov. Hkrati ni (nekoliko nenavadno) pozabil »zagroziti«, češ da bo oblast vsako kršitev kaznovala, da se bo izvajal nadzor in da bodo za zagotovitev striktnega reda postavljene kontrolne točke.
Macronova nenavadna trdost bi lahko presenetila, toda istega dne, ko je uprizoril nagovor proti virusu, so bili razglašeni tudi izidi francoskih lokalnih volitev. Macronova stranka Naprej, republika se je na njih zelo slabo odrezala. Teza je bila, da je glasovanje prav zaradi koronavirusa »oslabila« nizka volilna udeležba in takoj je bil na mizi predlog, da se zaradi izrednih razmer preloži drugi krog volitev. To se je tudi zgodilo. Kot da bi Macron vzpostavil politično komunikacijo s koronavirusom in ga poskušal napraviti za zaveznika proti svojim političnim sovražnikom.
Pravo nasprotje je bila nemška kanclerka Angela Merkel. »Gre zares,« je povedala in poudarila, da vse od druge svetovne vojne Nemčija še ni potrebovala takšne stopnje splošnega in poenotenega delovanja. Bila je neposredna, delovala je osebno in verodostojno. Ni uporabljala nikakršnih obtožb, ni se zatekala k apokaliptičnim prispodobam ali bibličnim naukom. Prosila je ljudi, naj bodo na eni strani solidarni, na drugi naj ostanejo doma in se ne družijo z drugimi, kar je zvenelo po eni strani protislovno, toda po drugi je bil to klic k popolni disciplini, ki je zdaj potrebna.
V teh okvirih so se gibali tudi drugi državniki, predvsem italijanski predsednik Mattarella, ki je nemškemu kolegu Steinmeierju na srce položil upanje, da se bodo druge države Evrope in sveta od italijanske tragedije naučile, kako ravnati same in za ves svet. Kot rečeno, se k apokaliptični govorici ni zatekel niti Donald Trump, čeprav je že pred tem demokrate obtoževal političnega zavezništva med njimi in koronavirusom.
Takšna smer razmišljanja nas pripelje do slovenskega premiera Janše, ki je v svojem nagovoru in v motivih očitno bliže Macronu kot Angeli Merkel. »Spoštovani, od samega začetka, vse od razglasitve naše neodvisnosti in od vojne za Slovenijo še nikoli nismo bili v težjem položaju. Predsednik Svetovne zdravstvene organizacije je včeraj koronavirus razglasil za sovražnika človeštva. Nevarnost je hujša kot v klasični vojni, razen če je v njej uporabljeno biološko orožje.«
Potem je stopnjeval apokaliptično govorico in končno virus speljal na mlin želene politike: »V Sloveniji smo zamudili … Pričakal nas je kaos …« Nato je ostro napadel Šarčevo vlado in svoji pripisal mesijanske naloge. V nedeljo je potegnil vzporednice med srednjeveško kugo in koronavirusom, z razpadom Jugoslavije in slovensko osamosvojitvijo, desetdnevno vojno, zaprtjem meja in osemdesetodstotno izgubo trga. Marjanu Šarcu je kot svojemu predhodniku očital, da je zapustil prazna skladišča zaščitne opreme. S tem si je prislužil povratni ogenj in Šarčev očitek, da je in ostaja žrtev ne koronavirusa, temveč lastne propagande.
Predsednik slovenske vlade je v državniškem nagovoru storil vse, čemur se je Angela Merkel zavestno ognila: priklical je apokaliptično retoriko, pokazal ni nikakršne empatije, ni pozval k enotnosti politike, temveč je razglasil izredno stanje, ki ga je utrdil z ostrim napadom na Šarčevo vlado. Vzporedno je odprl fronto proti novinarjem nacionalne televizije, ki se je, mimogrede rečeno, leta in leta udinjala prav njemu in njegovi politiki.
Tokrat Janša ne vzdrži niti prikladne primerjave s politično metodo Donalda Trumpa. Ta v svojem obratu od skeptika k dnevnemu operativcu še ni uporabil apokaliptične govorice niti spomina na drugo svetovno vojno ali ameriško osamosvojitveno revolucijo.
Veliko je opaznih odzivov, da koronavirus ni izredno stanje, temveč vojna napoved, da je tako rekoč začetek nove, če ne že tretje svetovne vojne. Izolirani ljudje po Italiji, Španiji in drugod, ob večerih in pri odprtih oknih pojejo, ploskajo in virusu sploh kažejo prezir. Toda v virusu ni nič političnega, nič psihološkega, nič osamosvojitvenega in nič protijanševskega: je preprosto danost, ki jo je v vsej objektivnosti kot tako tudi treba obravnavati.
Dva izmed najbolj značilnih nagovorov najdemo pri francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu in slovenskem predsedniku vlade Janezu Janši. V treznosti in umirjenosti je izstopala nemška kanclerka Angela Merkel, italijanski predsednik Sergio Mattarella je v pismu svojemu nemškemu kolegu predsedniku Frank-Walterju Steinmeierju pokazal raven uglajenega državnika starega kova. Tudi britanski prvi minister Boris Johnson s patetičnimi prispodobami ni pretiraval, podobno tudi italijanski predsednik vlade Giuseppe Conte, ki je EU pozval k usklajeni akciji zaradi pandemije koronavirusa.
Celo Donald Trump, ki je najbolj trdovratno in najdlje zatajeval koronavirus in se norčeval iz skrbi zaradi njega, se ni zatekel v apokaliptično govorico, temveč je preprosto obrnil resnico: »To je pandemija. Čutil sem, da gre za pandemijo, dolgo prej, preden so jo poimenovali kot pandemijo.«
Državniško obnašanje ...
Tisti, ki je zelo jasno, reprezentativno in očitno koronavirus postavil v vlogo poosebljenega sovražnika v vojni proti sovražniku je brez dvoma francoski predsednik Emmanuel Macron. V svojem nagovoru je 16. marca Francozom sporočil, da »Francija« v boju proti koronavirusu uvaja karanteno. Na več mestih v dvajsetminutnem govoru je poudaril, da gre za vojno, za vojno stanje, nagovoril državljane, naj ohranijo mirno kri, naj po nepotrebnem ne zapuščajo svojih domov. Hkrati ni (nekoliko nenavadno) pozabil »zagroziti«, češ da bo oblast vsako kršitev kaznovala, da se bo izvajal nadzor in da bodo za zagotovitev striktnega reda postavljene kontrolne točke.
Macronova nenavadna trdost bi lahko presenetila, toda istega dne, ko je uprizoril nagovor proti virusu, so bili razglašeni tudi izidi francoskih lokalnih volitev. Macronova stranka Naprej, republika se je na njih zelo slabo odrezala. Teza je bila, da je glasovanje prav zaradi koronavirusa »oslabila« nizka volilna udeležba in takoj je bil na mizi predlog, da se zaradi izrednih razmer preloži drugi krog volitev. To se je tudi zgodilo. Kot da bi Macron vzpostavil politično komunikacijo s koronavirusom in ga poskušal napraviti za zaveznika proti svojim političnim sovražnikom.
Pravo nasprotje je bila nemška kanclerka Angela Merkel. »Gre zares,« je povedala in poudarila, da vse od druge svetovne vojne Nemčija še ni potrebovala takšne stopnje splošnega in poenotenega delovanja. Bila je neposredna, delovala je osebno in verodostojno. Ni uporabljala nikakršnih obtožb, ni se zatekala k apokaliptičnim prispodobam ali bibličnim naukom. Prosila je ljudi, naj bodo na eni strani solidarni, na drugi naj ostanejo doma in se ne družijo z drugimi, kar je zvenelo po eni strani protislovno, toda po drugi je bil to klic k popolni disciplini, ki je zdaj potrebna.
V teh okvirih so se gibali tudi drugi državniki, predvsem italijanski predsednik Mattarella, ki je nemškemu kolegu Steinmeierju na srce položil upanje, da se bodo druge države Evrope in sveta od italijanske tragedije naučile, kako ravnati same in za ves svet. Kot rečeno, se k apokaliptični govorici ni zatekel niti Donald Trump, čeprav je že pred tem demokrate obtoževal političnega zavezništva med njimi in koronavirusom.
... in tisto, ki to ni
Takšna smer razmišljanja nas pripelje do slovenskega premiera Janše, ki je v svojem nagovoru in v motivih očitno bliže Macronu kot Angeli Merkel. »Spoštovani, od samega začetka, vse od razglasitve naše neodvisnosti in od vojne za Slovenijo še nikoli nismo bili v težjem položaju. Predsednik Svetovne zdravstvene organizacije je včeraj koronavirus razglasil za sovražnika človeštva. Nevarnost je hujša kot v klasični vojni, razen če je v njej uporabljeno biološko orožje.«
Potem je stopnjeval apokaliptično govorico in končno virus speljal na mlin želene politike: »V Sloveniji smo zamudili … Pričakal nas je kaos …« Nato je ostro napadel Šarčevo vlado in svoji pripisal mesijanske naloge. V nedeljo je potegnil vzporednice med srednjeveško kugo in koronavirusom, z razpadom Jugoslavije in slovensko osamosvojitvijo, desetdnevno vojno, zaprtjem meja in osemdesetodstotno izgubo trga. Marjanu Šarcu je kot svojemu predhodniku očital, da je zapustil prazna skladišča zaščitne opreme. S tem si je prislužil povratni ogenj in Šarčev očitek, da je in ostaja žrtev ne koronavirusa, temveč lastne propagande.
Predsednik slovenske vlade je v državniškem nagovoru storil vse, čemur se je Angela Merkel zavestno ognila: priklical je apokaliptično retoriko, pokazal ni nikakršne empatije, ni pozval k enotnosti politike, temveč je razglasil izredno stanje, ki ga je utrdil z ostrim napadom na Šarčevo vlado. Vzporedno je odprl fronto proti novinarjem nacionalne televizije, ki se je, mimogrede rečeno, leta in leta udinjala prav njemu in njegovi politiki.
Tokrat Janša ne vzdrži niti prikladne primerjave s politično metodo Donalda Trumpa. Ta v svojem obratu od skeptika k dnevnemu operativcu še ni uporabil apokaliptične govorice niti spomina na drugo svetovno vojno ali ameriško osamosvojitveno revolucijo.
Veliko je opaznih odzivov, da koronavirus ni izredno stanje, temveč vojna napoved, da je tako rekoč začetek nove, če ne že tretje svetovne vojne. Izolirani ljudje po Italiji, Španiji in drugod, ob večerih in pri odprtih oknih pojejo, ploskajo in virusu sploh kažejo prezir. Toda v virusu ni nič političnega, nič psihološkega, nič osamosvojitvenega in nič protijanševskega: je preprosto danost, ki jo je v vsej objektivnosti kot tako tudi treba obravnavati.
