Kalejdoskop

Ta rubrika naj bi v bralcu, ki zjutraj ob kavi vzame v roke stari dobri časopis, zavonja sveži tisk, v poplavi temnih stvari, ki nas zasujejo, ponudila nekaj navdihujočega, nekaj lepega. Ampak ni lahko. Na eni strani vse bolj nasilen diktat – bodi pozitiven, bodi srečen, obvladaj svoje misli, na drugi strani – bodi angažiran, ne zatiskaj si oči, opozarjaj, bodi kritičen. Včasih ta dva nasprotujoča si vektorja v glavi ustvarita čudno neravnovesje, ja, celo pasivnost, nekakšno vdanost v status quo. Zato sem včasih, priznam, hvaležna za to rubriko. Včasih. Ne vedno. Ker me prisili, da vsaj tisti dan poiščem nekaj lepega. Recimo neki majhen festival v Kranjski Gori, ki ga je peščica entuziastov naredila velikega, živobarvnega, odprtega. Je kot magnet, ki na ta neobičajno lepi konec Slovenije vleče mednarodno prepoznavne filmske avtorje. Vsak, ki je prišel tja, je odprl novo okno, prinesel novo misel, novo izkušnjo, drugačen pogled. Palestinski veleposlanik v Sloveniji in njegov lepi mladi sin, igralec, sta nam ponudila oseben pogled na Jeruzalem. Glavni šofer festivala je v resnici uspešen arhitekt in župan občine Ruše, ki je za to, da priskoči na pomoč svojemu prijatelju Matjažu Javšniku, vzel dopust. Drugi prostovoljec je pilot, ki vozi Javšnikove goste, hkrati obožuje naravo, in nežno skrbi za drevje in rastline. Zvezda filmov za odrasle Stoya in nagrajena igralka v ZF-filmu Ederlezi Rising je spet druga zgodba; na priporočilo soigralca Sebastiana Cavazze je privolila v dveurni intervju za Sobotno prilogo in odprla neki čisto drug, paralelni svet. Festivali se ustvarijo zaradi ljubezni do filma, je rekel režiser Damjan Kozole, a tudi iz ljubezni do zgodb, bi dodal Javšnik; do čisto človeških zgodb in izkušenj, ki se v pravi atmosferi prepletajo in gibljejo kot kalejdoskop, z vsakim novim avtorjem se slika lahko popolnoma spremeni – in se sestavi v novo podobo.