Kdaj bo vstala Primorska?
Pa zakaj bi morali imeti Primorci pristanišče, železnico, ceste...?
Odpri galerijo
Prireditev ob državnem prazniku vrnitve Primorske k matični domovini, ki jo organizira Združenje borcev za vrednote NOB Sežana v sodelovanju z Občino Sežana v Lipici14.septembra 2013.
Zakaj ima Primorska svoj praznik? Zato, da Primorci organizirajo svojo šolsko partizansko proslavo, da na njej bolj ali manj izurjeni govorci pihajo na primorsko dušo, da prinesejo veterani svoje prapore na zrak, da zadoni Vstala Primorska... in da gre naslednjega dne karavana isto pot dalje?
Praznik primorske ponovne združitve z matico je uzakonila Janševa vlada leta 2005. Po mnenju nekaterih samo zato, ker naj bi bil to odgovor na italijanski dan spomina na žrtve fojb in eksodusa. Februarja istega leta so namreč v Italiji eksplodirali z revanšistično politiko malikovanja žrtev fojb, s ponarejeno zgodovinsko resnico o genocidno krvoločnih partizanih v Istri in pri tem seveda pozabili povedati, da Istra ni bila nikoli samo italijanska, da partizanov nikoli ne bi bilo, če ne bi Mussolinijeva vojska prej okupirala Slovenije, obdala Ljubljane z bodečo žico, odpirala Gonars, Rab, itd.
Pravzaprav ne vemo najbolje, kaj naj s praznikom. Praznik je postal pripraven za delitve in spore. Koga še zanima, da bi brez Primorske imela Slovenija eno četrtino manj ozemlja. In sploh ne morja. Kdo bi torej moral praznovati ponovno združitev Primorske z matico? Primorci ali matica? Zdi se, da matici dol visi za primorski domovinski sentiment. No, septembra se še zelo radi pridejo pogret na morje, na kraški pršut, na tartufe, na trgatev v Brda, na »refoškega« v Marezige, na brancina na Punto, ali vsaj sardelce v Izolo, na filmski ali kakršen koli že festival, z eno besedo na žur v Portorož.
Nekateri menijo, da bi morali pozabiti na zgodovino. A potem bi verjetno morali pozabili, kako se je pred skoraj sto leti začel vzpon fašizma. Časi so bili v marsičem zelo podobni današnjim: podobni v odnosu do vsega drugačnega, tujega, v poneumljanju, siromašenju duha in vedenja. Mi bi zgodovino ukinili, ona pa bi se po vsej sili rada vrnila. Koliko fašistične retorike, koliko nasilja, sovraštva, destruktivne miselnosti je v novi preobleki, na (fensi) družbenih omrežjih in spletu. Zato pomisel, ali okostenele, statične, staromodne proslave sploh kaj pomagajo pri razkrivanju pasti in brezen, ki nam jih nastavlja poenostavljena množica instant življenja. Funkcijo praznika in obujanja spomina kaže vsaj nekoliko premisliti. Svet se vrti v drugo smer.
V Istro je Mussolini sicer pripeljal vodovod, ampak v istem času pobral tire ozkotirne železnive in jih namenil Abesiniji. Le kaj bi Istra z vlakom iz 1901? Podobnih nepremišljenih danes kar vre tudi v Sloveniji. Le zakaj potrebuje koprsko pristanišče vlak! Pa tega ne rečejo samo pripadniki določenih ozkoglednih strank.
Od podpisa Pariške mirovne pogodbe 1947 do Londonskega sporazuma so iz cone B STO na Hrvaško odpeljali za 2,74 milijarde tedanjih dinarjev premičnega premoženja. Jugoslavija je dobila odškodnino na račun izgubljenega tržaškega pristanišča, gospodarstvu treh obalnih občin pa so natrosili vsega 150.000 funtov drobtinic. In potem se je začel fenomen razvoja tega območja. Iz lastnih sredstev so (edini na svetu) zgradili Luko Koper, Intereuropo in prvi tir. Zgradili so Tomos, Mehano, Lamo, Cimos, Drogo, Fructal, Meblo, portoroške hotele, ladjedelnico, marino, letališče, postavili spet ribištvo in Delamarisovo ribiško predelovalno industrijo, prvi v državi odprli Casino Portorož, kasneje še Hit, Banko Koper in zavarovalnico Adriatic, velike kletarje, velike gradbenike, naftnega distributerja Istrabenz... Veliko večino tega gospodarstva so v »sanjski« samostojni Sloveniji uničili, razgrabili, razprodali, ljudi nagnali na cesto. Ciril Zlobec je pred enim letom ob tem prazniku zadnjič govoril za Delo in dejal: »Kot država bi morali zasledovati nacionalni interes, čeprav smo še do pred kratkim govorili, da ni več moderen. Temu nacionalnemu interesu se je po robu postavila neka ljubosumnost: "Pa zakaj bi morali imeti Primorci pristanišče, železnico!" Namesto nacionalenga interesa smo planili v razodetje privatizacije, ki se je zreducirala v čisto tajkunizacijo. Še zdaj ne moremo pomiriti tajkunov pri njihovih apetitih,« je dejal pesnik s Krasa.
Tranzitna obalna cesta še zmeraj ni zgrajena. Ceste dušijo Primorce na vseh njenih koncih. Drugi tir skušajo graditi že 15 let, a jim nikakor ne uspe. Kot jim ne uspe cesta v Istro ali na Reko. Primorci protestirajo, zapirajo ceste, a je policija močnejša. Hrvaški policijski čolni delajo red eno dobro miljo pred Piranom. Tak je dosedanji »dosežek« arbitražnega sporazuma s Hrvati.
Primorska ne premore vplivnih avtoritet. Premore predsednika države, vendar je očitno premalo vpliven, da bi svojo državo prepričal o pomenu te regije. Imeli smo primorske ministre, državne sekretarje, a niso zagotovili nobene dodane vrednosti četrtini države. Dobili so univerzo (celo dve, če lahko goriški rečemo univerza), dobili Gledališče Koper. Leta 2004 je do morja res prilezla avtocesta (a smo državo s cesto prej priključili na Trst), ki je že zdavnaj preozka. Luka in turizem sta v Ljubljani razumljena kot priložnost za (monkey* - oslovski)»biznis«. Kdor se tem načrtom upre, konča tako, kot so vsaj trije najbolj uspešni direktorji Luke Koper, turistični šefi in drugi. Zgodovina se ponavlja, samo, da v nadvse prefinjeni nadgradnji Bavčarjeve politike. »Primorska je bila prav zaradi svoje izpostavljenosti in rasti fašizma skozi partizanstvo prisiljena ustvarjati pogoje razvoja. Zato je bila med najnaprednejšimi deli Slovenije. Zdaj pa je postala mikavna za plen in zavist,« je ugotavljal Zlobec.
Ni kriva samo državna politika. Krivi so predvsem Primorci sami, ki so v vseh teh letih in ob vseh spremembah izgubili precej primorskosti, mediteranske pokončnosti, podjetnosti, vztrajanja pri jasnih temeljnih načelih. Tudi oni so skregani, pomehkuženi, vdani v usodo. Ko prepevajo naj Vstane Primorska, je to bolj nastopaško. Tudi oni so razdeljeni, da bolj ne bi mogli biti. Kot da se v (takšni) demokraciji ne znajdejo. Dokler zares ne bodo vstali, bo Primorska v bistvu daleč od povprečne Slovenije. Že Mussolini jih je opozarjal: Kdor se ustavi, je izgubljen!
Praznik primorske ponovne združitve z matico je uzakonila Janševa vlada leta 2005. Po mnenju nekaterih samo zato, ker naj bi bil to odgovor na italijanski dan spomina na žrtve fojb in eksodusa. Februarja istega leta so namreč v Italiji eksplodirali z revanšistično politiko malikovanja žrtev fojb, s ponarejeno zgodovinsko resnico o genocidno krvoločnih partizanih v Istri in pri tem seveda pozabili povedati, da Istra ni bila nikoli samo italijanska, da partizanov nikoli ne bi bilo, če ne bi Mussolinijeva vojska prej okupirala Slovenije, obdala Ljubljane z bodečo žico, odpirala Gonars, Rab, itd.
Kdo bi moral praznovati?
Pravzaprav ne vemo najbolje, kaj naj s praznikom. Praznik je postal pripraven za delitve in spore. Koga še zanima, da bi brez Primorske imela Slovenija eno četrtino manj ozemlja. In sploh ne morja. Kdo bi torej moral praznovati ponovno združitev Primorske z matico? Primorci ali matica? Zdi se, da matici dol visi za primorski domovinski sentiment. No, septembra se še zelo radi pridejo pogret na morje, na kraški pršut, na tartufe, na trgatev v Brda, na »refoškega« v Marezige, na brancina na Punto, ali vsaj sardelce v Izolo, na filmski ali kakršen koli že festival, z eno besedo na žur v Portorož.
Nekateri menijo, da bi morali pozabiti na zgodovino. A potem bi verjetno morali pozabili, kako se je pred skoraj sto leti začel vzpon fašizma. Časi so bili v marsičem zelo podobni današnjim: podobni v odnosu do vsega drugačnega, tujega, v poneumljanju, siromašenju duha in vedenja. Mi bi zgodovino ukinili, ona pa bi se po vsej sili rada vrnila. Koliko fašistične retorike, koliko nasilja, sovraštva, destruktivne miselnosti je v novi preobleki, na (fensi) družbenih omrežjih in spletu. Zato pomisel, ali okostenele, statične, staromodne proslave sploh kaj pomagajo pri razkrivanju pasti in brezen, ki nam jih nastavlja poenostavljena množica instant življenja. Funkcijo praznika in obujanja spomina kaže vsaj nekoliko premisliti. Svet se vrti v drugo smer.
Že Mussolini je siromašil Primorsko
V Istro je Mussolini sicer pripeljal vodovod, ampak v istem času pobral tire ozkotirne železnive in jih namenil Abesiniji. Le kaj bi Istra z vlakom iz 1901? Podobnih nepremišljenih danes kar vre tudi v Sloveniji. Le zakaj potrebuje koprsko pristanišče vlak! Pa tega ne rečejo samo pripadniki določenih ozkoglednih strank.
Od podpisa Pariške mirovne pogodbe 1947 do Londonskega sporazuma so iz cone B STO na Hrvaško odpeljali za 2,74 milijarde tedanjih dinarjev premičnega premoženja. Jugoslavija je dobila odškodnino na račun izgubljenega tržaškega pristanišča, gospodarstvu treh obalnih občin pa so natrosili vsega 150.000 funtov drobtinic. In potem se je začel fenomen razvoja tega območja. Iz lastnih sredstev so (edini na svetu) zgradili Luko Koper, Intereuropo in prvi tir. Zgradili so Tomos, Mehano, Lamo, Cimos, Drogo, Fructal, Meblo, portoroške hotele, ladjedelnico, marino, letališče, postavili spet ribištvo in Delamarisovo ribiško predelovalno industrijo, prvi v državi odprli Casino Portorož, kasneje še Hit, Banko Koper in zavarovalnico Adriatic, velike kletarje, velike gradbenike, naftnega distributerja Istrabenz... Veliko večino tega gospodarstva so v »sanjski« samostojni Sloveniji uničili, razgrabili, razprodali, ljudi nagnali na cesto. Ciril Zlobec je pred enim letom ob tem prazniku zadnjič govoril za Delo in dejal: »Kot država bi morali zasledovati nacionalni interes, čeprav smo še do pred kratkim govorili, da ni več moderen. Temu nacionalnemu interesu se je po robu postavila neka ljubosumnost: "Pa zakaj bi morali imeti Primorci pristanišče, železnico!" Namesto nacionalenga interesa smo planili v razodetje privatizacije, ki se je zreducirala v čisto tajkunizacijo. Še zdaj ne moremo pomiriti tajkunov pri njihovih apetitih,« je dejal pesnik s Krasa.
Tranzitna obalna cesta še zmeraj ni zgrajena. Ceste dušijo Primorce na vseh njenih koncih. Drugi tir skušajo graditi že 15 let, a jim nikakor ne uspe. Kot jim ne uspe cesta v Istro ali na Reko. Primorci protestirajo, zapirajo ceste, a je policija močnejša. Hrvaški policijski čolni delajo red eno dobro miljo pred Piranom. Tak je dosedanji »dosežek« arbitražnega sporazuma s Hrvati.
Primorska brez primorskosti in z zgodovino, ki se ponavlja
Primorska ne premore vplivnih avtoritet. Premore predsednika države, vendar je očitno premalo vpliven, da bi svojo državo prepričal o pomenu te regije. Imeli smo primorske ministre, državne sekretarje, a niso zagotovili nobene dodane vrednosti četrtini države. Dobili so univerzo (celo dve, če lahko goriški rečemo univerza), dobili Gledališče Koper. Leta 2004 je do morja res prilezla avtocesta (a smo državo s cesto prej priključili na Trst), ki je že zdavnaj preozka. Luka in turizem sta v Ljubljani razumljena kot priložnost za (monkey* - oslovski)»biznis«. Kdor se tem načrtom upre, konča tako, kot so vsaj trije najbolj uspešni direktorji Luke Koper, turistični šefi in drugi. Zgodovina se ponavlja, samo, da v nadvse prefinjeni nadgradnji Bavčarjeve politike. »Primorska je bila prav zaradi svoje izpostavljenosti in rasti fašizma skozi partizanstvo prisiljena ustvarjati pogoje razvoja. Zato je bila med najnaprednejšimi deli Slovenije. Zdaj pa je postala mikavna za plen in zavist,« je ugotavljal Zlobec.
Ni kriva samo državna politika. Krivi so predvsem Primorci sami, ki so v vseh teh letih in ob vseh spremembah izgubili precej primorskosti, mediteranske pokončnosti, podjetnosti, vztrajanja pri jasnih temeljnih načelih. Tudi oni so skregani, pomehkuženi, vdani v usodo. Ko prepevajo naj Vstane Primorska, je to bolj nastopaško. Tudi oni so razdeljeni, da bolj ne bi mogli biti. Kot da se v (takšni) demokraciji ne znajdejo. Dokler zares ne bodo vstali, bo Primorska v bistvu daleč od povprečne Slovenije. Že Mussolini jih je opozarjal: Kdor se ustavi, je izgubljen!
