Kje so temelji stanovanj?
Stanovanjska politika bi morala temeljiti na pričakovanih demografskih gibanjih in spremembah v okolju.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Osnovna težava stanovanjske politike na nacionalni ravni je, da je ni. Veliko se govori o stanovanjski problematiki, o demografskih spremembah, vsi bi radi imeli gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo in nekateri opozarjajo tudi na demografsko ogrožena območja. Znane so tudi težave zaradi starajočega se prebivalstva. Država ima celo vizijo gospodarskega razvoja Slovenije. Ni pa dokumenta, ki bi vse to združil v skupno stanovanjsko strategijo.
Slovenija je stanovanjsko politiko res zasnovala v drugi polovici devetdesetih let. A večina poznejših nadgradenj je bila neučinkovita ali pa so zakonodajalci na to pozabili.
Zadnji val stanovanjskih gradenj je bil pred desetletjem, ko je država končala večja dela na avtocestnem križu, gradbeni velikani pa so iskali nove projekte. Zaradi gospodarske krize in tudi mahinacij se je velik del projektov klavrno končal.
Toda stanovanjska gradnja ne bi smela biti posledica valov, ampak jo mora oblikovati jasno zastavljena stanovanjska politika na temeljih pričakovanih demografskih gibanj in sprememb v okolju.
Primer je lahko postavitev Magne pri Mariboru, kjer naj bi zaposlitev našlo več kot 1500 ljudi. Se je ob vsem veselju, ker smo v Slovenijo dobili veliko tujo naložbo, kdo vprašal, od kod bodo prišli delavci, kje bodo živeli ter kako bodo vsak dan prišli na delovno mesto in se vračali domov? Bo zgrajena tudi pomožna infrastruktura za potrebe delavcev?
Vsega tega ne gre jemati kot problem, ki ga je treba rešiti, ampak kot poslovno priložnost države, da od vsakega projekta izvleče največ. Da ne bo pomote, davčni prilivi so bolj odvisni od te pomožne infrastrukture – izkoriščanja vseh eksternih učinkov naložbe – kot od davčnega nadzora in zviševanja davčnih stopenj.
Slovenija je stanovanjsko politiko res zasnovala v drugi polovici devetdesetih let. A večina poznejših nadgradenj je bila neučinkovita ali pa so zakonodajalci na to pozabili.
Zadnji val stanovanjskih gradenj je bil pred desetletjem, ko je država končala večja dela na avtocestnem križu, gradbeni velikani pa so iskali nove projekte. Zaradi gospodarske krize in tudi mahinacij se je velik del projektov klavrno končal.
Toda stanovanjska gradnja ne bi smela biti posledica valov, ampak jo mora oblikovati jasno zastavljena stanovanjska politika na temeljih pričakovanih demografskih gibanj in sprememb v okolju.
Primer je lahko postavitev Magne pri Mariboru, kjer naj bi zaposlitev našlo več kot 1500 ljudi. Se je ob vsem veselju, ker smo v Slovenijo dobili veliko tujo naložbo, kdo vprašal, od kod bodo prišli delavci, kje bodo živeli ter kako bodo vsak dan prišli na delovno mesto in se vračali domov? Bo zgrajena tudi pomožna infrastruktura za potrebe delavcev?
Vsega tega ne gre jemati kot problem, ki ga je treba rešiti, ampak kot poslovno priložnost države, da od vsakega projekta izvleče največ. Da ne bo pomote, davčni prilivi so bolj odvisni od te pomožne infrastrukture – izkoriščanja vseh eksternih učinkov naložbe – kot od davčnega nadzora in zviševanja davčnih stopenj.
