(KOMENTAR) V kakšno prihodnost drvimo

V poplavi bolj ali manj slabih novic so zgodbe iz sveta znanosti pogosto utrinek upanja, pa naj bodo to raziskave, ki obetajo razvoj novih zdravil za kuge 21. stoletja, odkritja o vesolju, ki nas mimogrede še spomnijo, da o njem vemo bore malo, ali pa simpatična študija, da končno poznamo gen, zaradi katerega so oranžne mačke oranžne. Slovenske raziskovalke in raziskovalci so z objavami v najboljših znanstvenih revijah, pridobivanjem prestižnih evropskih projektov in sodelovanjem v številnih mednarodnih skupinah in organizacijah še naprej potrjevali, kako zelo ponosni smo lahko na slovensko znanost, saj je prav v svetovnem vrhu. To premalokrat in prepotiho ponovimo.

Glavna znanstveno-tehnološka zgodba je bila tudi letos umetna inteligenca, za katero se še vedno sprašujemo, ali nas bo pogubila ali rešila. Seveda se lahko zgodi oboje, odvisno od tega, v katere roke pade. Nepridipravov je veliko, včasih pa se naši še tako dobri nameni sfižijo. Vsak kovanec ima dve plati: ista zgodba je lahko po eni strani zgodba o uspehu, po drugi o polomu. V modernih časih veliko ljudi živi zelo lepo. Vendar za kakšno ceno?! Iztekajoče se leto so zaznamovale katastrofe. Ne smejo nas presenečati podatki, da bodo letos povprečne svetovne temperature za več kot 1,5 stopinje Celzija presegle predindustrijsko raven. Znova bomo – vse tako kaže – pisali naslove, da je bilo leto najtoplejše v zgodovini meritev.

Bleda modra pika FOTO: NASA/JPL-Caltech   

Delegati na podnebni konferenci so debatirali, dogovorili pa se praktično nič, da bi se premaknili v smer, da ohranimo planet, na katerem bo lahko večina bitij živela lepo. Gradijo se mogočne rakete, da bi odpotovali še kam drugam. A druge Zemlje ni, sosednji Mars, kamor si želi stopiti človek, je mrzla, negostoljubna rdeča pustinja. Dve sliki, ki prikazujeta lepoto in krhkost Zemlje, me vedno znova presuneta: ena je vzhajajoča Zemlja, na božični večer leta 1968 jo je ujel v objektiv astronavt apolla 8, druga bleda modra pika, ki jo je na valentinovo leta 1990 posnel voyager 1. O njej je Carl Sagan zapisal: »To je dom. To smo mi. Na njej so vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kdaj slišali, vsi ljudje, ki so kdaj bili in preživeli svoje življenje.«