Koristna modna muha
Če izključimo nesreče in padce, ima vrtenje pedalov zgolj pozitivne učinke.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Konec »monsunskega« obdobja, ko je temačno in deževno vreme nadomestilo sonce in se je na ceste pognalo ogromno kolesarjev, je morda še bolj pravšnji za analizo, kje je rekreativno kolesarstvo pri nas, kot pa današnji praznik kolesarjenja.
Vsak povprečen opazovalec bo hitro spoznal, da je to šport, ki je zadnja leta doživel velik vzpon. Ne samo pri nas, tudi na tujem. Tega niso spregledali niti v turizmu, saj je odkrivanje lepot narave s kolesom večkrat dodana vrednost ponudbe.
Tretji junij so Združeni narodi razglasili za svetovni dan kolesarjenja – World Bicycle Day – in ga namenili tako spodbujanju te trajnostne oblike prevoza kot opozarjanju držav in lokalnih skupnosti, da morajo kolesarjenje upoštevati v razvojnih strategijah in pri gradnji infrastrukture.
Krivično bi bilo trditi, da se zadnja leta ne vlaga v kolesarsko infrastrukturo. Predvsem v gradnjo, vzdrževanje marsikje šepa. Povsem razumljivo je, da je v urbana in gosto poseljena okolja težko oziroma nemogoče umestiti kolesarsko stezo. Bi bilo pa treba po zdravju večkrat vprašati projektante in izvajalce, saj klančine, pravzaprav so to že kar mini skakalnice, spremenijo kolesarske poti v nepotreben adrenalinski park. In ravno zato ni čudno, da avtomobilisti bentijo, ko se kolesarji podijo po cesti namesto po kolesarski stezi. Prav pri srečanju avtomobila in kolesa pa je hitro jasno, da smo še daleč od sožitja.
Motorizirani udeleženci v cestnem prometu in kolesarji pri nas so dokaz, da na cesti velja zakon močnejšega, in ne enakopravnosti. Vsak rekreativni kolesar bo znal povedati, da so izjemno redki vozniki, ki upoštevajo za varnost še kako pomemben meter odmika in pol pri prehitevanju. Večkrat gre za las od kolesa. A da ne bo pomote, tudi vsi kolesarji niso ravno zgled upoštevanja varnosti in sožitja, ampak se imajo kljub ranljivosti za močnejše udeležence v prometu.
Če izključimo nesreče in padce, ima vrtenje pedalov zgolj pozitivne učinke. Vodita bržkone zdravstveni in okoljski vidik. Že samo to je dovolj, da bi se morali vsi zavedati in si prizadevati za to, čemur je namenjen današnji dan.
Vsak povprečen opazovalec bo hitro spoznal, da je to šport, ki je zadnja leta doživel velik vzpon. Ne samo pri nas, tudi na tujem. Tega niso spregledali niti v turizmu, saj je odkrivanje lepot narave s kolesom večkrat dodana vrednost ponudbe.
Tretji junij so Združeni narodi razglasili za svetovni dan kolesarjenja – World Bicycle Day – in ga namenili tako spodbujanju te trajnostne oblike prevoza kot opozarjanju držav in lokalnih skupnosti, da morajo kolesarjenje upoštevati v razvojnih strategijah in pri gradnji infrastrukture.
Krivično bi bilo trditi, da se zadnja leta ne vlaga v kolesarsko infrastrukturo. Predvsem v gradnjo, vzdrževanje marsikje šepa. Povsem razumljivo je, da je v urbana in gosto poseljena okolja težko oziroma nemogoče umestiti kolesarsko stezo. Bi bilo pa treba po zdravju večkrat vprašati projektante in izvajalce, saj klančine, pravzaprav so to že kar mini skakalnice, spremenijo kolesarske poti v nepotreben adrenalinski park. In ravno zato ni čudno, da avtomobilisti bentijo, ko se kolesarji podijo po cesti namesto po kolesarski stezi. Prav pri srečanju avtomobila in kolesa pa je hitro jasno, da smo še daleč od sožitja.
Motorizirani udeleženci v cestnem prometu in kolesarji pri nas so dokaz, da na cesti velja zakon močnejšega, in ne enakopravnosti. Vsak rekreativni kolesar bo znal povedati, da so izjemno redki vozniki, ki upoštevajo za varnost še kako pomemben meter odmika in pol pri prehitevanju. Večkrat gre za las od kolesa. A da ne bo pomote, tudi vsi kolesarji niso ravno zgled upoštevanja varnosti in sožitja, ampak se imajo kljub ranljivosti za močnejše udeležence v prometu.
Če izključimo nesreče in padce, ima vrtenje pedalov zgolj pozitivne učinke. Vodita bržkone zdravstveni in okoljski vidik. Že samo to je dovolj, da bi se morali vsi zavedati in si prizadevati za to, čemur je namenjen današnji dan.
