Kot lonec in pokrovka? Ne še.
Vlada je prvič prisluhnila tegobam občin; te pričakujejo dejanja.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Država občinam predvsem jemlje: ukinja davčne izpostave, izpostave sklada kmetijskih zemljišč, zapira krajevne pošte ... Razbremeniti jih poskuša le redko, čeprav so težnje po razbremenjevanju občinskih proračunov večna tema slovenskih županov. Večno je tudi vprašanje: kako? Kako razbremeniti občine, da med njimi ne bo še večjih razvojnih »krivic«? Te so še ena večna tema slovenskega »terena« – ob tisti o dokazovanju večno prenizke povprečnine in prehude centralizacije. Obe je mogoče argumentirati s številkami, ju stehtati. Država in občine to tudi počnejo. Le da ima država svoje vatle, koliko bo občinam namenila na občana in koliko centralizacije je za njen proračun še sprejemljive, občine svoje. Uskladijo pa se redko.
Če želi država zniževati stroške občinam oziroma odpraviti anomalije, ki so se v lokalnih skupnostih pri mrliški ogledni službi, pogrebninah oseb brez svojcev, družinskih pomočnikih in zdravstvenem zavarovanju za brezposelne, nabirale četrt stoletja, sta se državni »lonec« in občinska »pokrovka« skoraj vzor(č)no pokrila. Kajti država bo na svoja ramena prevzela več kot 30 milijonov evrov težko breme, ki je do zdaj težilo občine. A pokrovka se bo povsem prilegla loncu šele takrat, ko bo jasno, od kod bo država vzela denar, ki so ga do zdaj za te naloge zagotavljale občine. Te namreč še vedno ne prejemajo zakonsko izračunane povprečnine, ampak za 35 evrov na občana nižjo. Če bo država denar vzela iz te razlike, bo na vzorčnem primeru nastal velik madež. Občina bo ostala blagajna brez teže, iz katere paternalistično razpoložena država le jemlje.
Šarčeva vlada in ministrstvo za javno upravo sta do zdaj prva prisluhnila občinskim tegobam. Občine pričakujejo tudi dejanja. Sicer bo tudi ta ukrep izzvenel kot eden tistih, pri katerem je bistvo propadlo, uskladile pa so se samo obrobne srečne okoliščine, kakršna je v primeru razbremenitve občin ta, da oba glavna akterja razbremenjevanja, premier Marjan Šarec in minister Rudi Medved, prihajata z občinskih foteljev, kjer sta na lastni koži izkusila, kako je, ko država le jemlje.
Če želi država zniževati stroške občinam oziroma odpraviti anomalije, ki so se v lokalnih skupnostih pri mrliški ogledni službi, pogrebninah oseb brez svojcev, družinskih pomočnikih in zdravstvenem zavarovanju za brezposelne, nabirale četrt stoletja, sta se državni »lonec« in občinska »pokrovka« skoraj vzor(č)no pokrila. Kajti država bo na svoja ramena prevzela več kot 30 milijonov evrov težko breme, ki je do zdaj težilo občine. A pokrovka se bo povsem prilegla loncu šele takrat, ko bo jasno, od kod bo država vzela denar, ki so ga do zdaj za te naloge zagotavljale občine. Te namreč še vedno ne prejemajo zakonsko izračunane povprečnine, ampak za 35 evrov na občana nižjo. Če bo država denar vzela iz te razlike, bo na vzorčnem primeru nastal velik madež. Občina bo ostala blagajna brez teže, iz katere paternalistično razpoložena država le jemlje.
Šarčeva vlada in ministrstvo za javno upravo sta do zdaj prva prisluhnila občinskim tegobam. Občine pričakujejo tudi dejanja. Sicer bo tudi ta ukrep izzvenel kot eden tistih, pri katerem je bistvo propadlo, uskladile pa so se samo obrobne srečne okoliščine, kakršna je v primeru razbremenitve občin ta, da oba glavna akterja razbremenjevanja, premier Marjan Šarec in minister Rudi Medved, prihajata z občinskih foteljev, kjer sta na lastni koži izkusila, kako je, ko država le jemlje.
