Kraj časopisnega spomina

Če pred stoletjem in pol ne bi imeli časopisa, v katerem bi Slovenci pisali v slovenskem jeziku in ki bi promoviral »slovensko stvar«, bi imeli o enem največjih vseslovenskih shodov poročila le v nemškem jeziku.
Fotografija: Spominska tabla Slovenski narod. FOTO: Tadej Regent/Delo
Odpri galerijo
Spominska tabla Slovenski narod. FOTO: Tadej Regent/Delo

»Govornik ni bil še dobro končal, ko se vlije taka ploha, da ni bilo mogoče, dalje govoriti; kjer je stala poprej še glava tikom glave, vzdigne se dežobran poleg dežobrana, tako da je bilo iz odra res videti, kakor da bi v pravem taboru bil zbran slovenski narod pod šatori, ali pa da bi se bil kakor stari Rimljani postavil v bojni red znan pod imenom 'testudo', ko so rimski vojaki s ščiti nad glavami branili se nasprotnemu orožju.« – To so besede anonimnega poročevalca, s katerimi je slikovito opisal dogodek, ko se je 17. maja leta 1869 na tridesettisočglavo množico, zbrano na vseslovenskem taboru v Vižmarjih pri Ljubljani, izlilo nebo.

Iz poročila je sicer razbrati, da dež slavnostnemu dnevu, enemu najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine, v učbenikih znanemu kot vižmarski tabor, že tako ali tako ni prizanašal. Deževalo je že dan prej in vso noč, ko so v Ljubljano »prihajali taborci iz vseh krajev razcepljene domovine«. Kronistu tudi ni ušlo, da se je Ljubljana pozabila obleči »v praznične obleke«, se je pa zato »tem bolj ponesla okolica. Na cesti od Ljubljane do taborišča je stal slavolok za slavolokom z plapolečimi trobojnimi zastavami in svečanosti primernimi napisi, ob cesti stoječe hiše so se prav za prav kosale, katera bi prekosila drugo, in tudi daleč po širokem ljubljanskem polji so nad posameznimi hišami razpostavljene velikanske zastave vihrale svoj prijazni pozdrav.«

Zanosno poročilo, s srcem vneto za stvar samo, je izšlo v štirih nadaljevanjih v Slovenskem narodu, prvem slovenskem časniku. Najprej 20. maja, nadaljevanje je sledilo 22. maja, tretji del je izšel 25. in zadnji 27. maja. Prvi zapis se je končal takole: »Tiskarnica nas sili, da za danes prenehamo. Toliko naj le še dostavimo, da se je zbralo gotovo najmanj 30,000 ljudi, nekateri so sodili tudi na več, vladni komisar je sam cenil, da je zbranih 20-25,000 ljudi. Resolucije so se sprejemale enoglasno, vladalo je nepopisno navdušenje, kakor še na nobenem taboru ne. Zavedna množica je sama skrbela za najlepši red. (Dalje prih.)«

FOTO: Leon Vidic/delo
FOTO: Leon Vidic/delo
Maja leta 1869 Slovenski narod, katerega uredništvo je bilo na Stolnem trgu (imenovanem tudi Dom-platz) številka 184 v Mariboru, sicer še ni bil čisto pravi časnik. Izhajati je začel dobro leto pred tem, 2. aprila 1868, in sicer ob torkih, četrtkih in sobotah na štirih straneh, pravi dnevni časopis je postal leta 1873, ko se je tudi preselil v Ljubljano. Njegov prvi glavni urednik ter obenem izdajatelj je bil mladi pravnik Anton Tomšič. To sicer ni bil tisti Tomšič, po katerem so po drugi svetovni vojni poimenovali nagrade, namenjene novinarjem in njihovim dosežkom, ljubljansko tiskarno, akademski pevski zbor ter številne ulice in šole, pa čeprav bi človek glede na tako rekoč enako ime in skoraj enako starost ob smrti lahko hitro kaj zamešal. Anton Tomšič (1842–1871) je umrl star 29 let. V zgodovino slovenskega novinarstva se je vpisal kot prvi slovenski poklicni časnikar. Po njem so v Višnji Gori, kjer se je rodil, poimenovali ulico. Tone Tomšič, komunist, politik in pozneje narodni heroj, je bil maja 1942 ustreljen kot talec, star 31 let. V zgodovino slovenskega novinarstva se je vpisal kot organizator slovenskega odporniškega tiska.



Kakorkoli. Slovenski narod je imel jasno narodnopolitično usmeritev: zavzemal se je za zedinjenje vseh Slovencev v skupni upravni enoti, nasprotoval je dualistični ureditvi Avstrije, promoviral je enakopravnost slovenskega jezika v monarhiji ter povezovanje z drugimi slovanskimi narodi. Zaradi preostrih člankov se je Tomšič večkrat znašel na sodišču, kar nekajkrat zaradi uvodnikov Frana Levstika, in menda v zagovor napisanemu retorično blestel. Njegov pomočnik je bil Josip Jurčič, pozneje tudi sam glavni urednik Slovenskega naroda.

Spominska tabla Slovenski narod. FOTO: Tadej Regent/Delo
Spominska tabla Slovenski narod. FOTO: Tadej Regent/Delo


Vižmarski tabor, o katerem je Slovenski narod izrazito naklonjeno poročal – upravičeno lahko domnevamo, da je bil avtor članka prav Anton Tomšič –, je bil na binkoštni ponedeljek. Prvo poročilo je tako izšlo šele v četrtek (v torek zaradi praznikov časopis ni izšel) in zadnje deset dni po dogodku. Natanko 150 let pozneje, ko novinarji poročamo tako rekoč sinhrono, se pravi v resničnem času nekega dogajanja, je kaj takega popolnoma nepredstavljivo in deluje kot dobra šala. A če pred stoletjem in pol ne bi imeli časopisa, v katerem bi Slovenci pisali v slovenskem jeziku in ki bi promoviral »slovensko stvar«, bi imeli o vižmarskem taboru poročila le v nemškem jeziku. In ta, predvsem »lažnjivi Tagblatt«, kot ga je označil Slovenski narod, so vižmarski shod videla čisto drugače. Preštela so precej manj obiskovalcev, imela do njega odklonilno stališče, bila so tudi zajedljiva in posmehljiva. Edina stvar, ki je bila enaka, naj je o dogodku poročal nemški ali slovenski zapis, je bil dež.

In vremenske nevšečnosti so najbrž tudi tisto edino, kar je natanko 150 let pozneje, se pravi maja 2019, na Slovenskem bolj ali manj enako. Vmes se je zgodilo preobilje zgodovine, zamenjalo se je nekaj držav, nastajale in umirale so nove, z njimi pa tudi časopisi, njihovi bralci in ustvarjalci.

Časopisi kot – nekoč bolj ali manj edini – prinašalci svežih včerajšnjih ali predvčerajšnjih novic, s pomočjo katerih so svoj zgodovinski čas merili tudi njihovi bralci, so danes pač muzejsko blago. Za novice, toliko bolj, če gre za njihovo, v časovnem smislu tako rekoč neposredno »predvajanje«, imamo danes na voljo priročnejše in tehnološko iznajdljivejše naprave. Tudi takšne, ki omogočajo, da je vsak izmed nas kronist svojega in našega skupnega, družbeno omreženega časa. Pozornost časopisnega novinarstva se tudi zato preusmerja drugam. K zgodbi, komentarju, kolumnam, analizi, se pravi k žanrom, ki so od neposrednega sedanjika, tega vsakokratnega zdaj in njegovih neštetih senzacij, malce odmaknjeni. Sedanjost, osvetljena skoz refleksijo in distanco: to je nemara največji adut časopisnega novinarstva in njegove (morebitne) prihodnosti. Ob tem pa se je včasih dobro spomniti, da ima tudi sedanjost, kot pač vse na tem svetu, svojo predzgodovino. In če smo že pri slovenskih časopisih: tudi tisto zgodovino, ki jo je pred 150 leti, bilo je nekoč v Vižmarjih pri Ljubljani, v žmohtni slovenščini in z živahno žurnalistično pisavo popisoval prvi slovenski poklicni časnikar. Da je bil bolj reven kot bogat, najbrž ni treba dodati.

Preberite še: