Kriminalizacija človečnosti
Posredno sodijo vsem nam, ki verjamemo, ali celo čutimo, da je človeku v stiski treba dati roko.
Odpri galerijo
FOTO: Guglielmo Mangiapane/Reuters
Italijanska policija je v soboto na Lampedusi aretirala 31-letno Carolo Rackete, nemško kapitanko reševalne ladje Sea-Watch 3. Njen zločin – in zločin njene posadke – je bil grozljiv: reševanje življenj v Sredozemlju, množičnem grobišču, v katerem je zaradi evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike od leta 2000 do danes umrlo že več kot 35.000 ljudi na begu pred vojnami, totalitarnimi režimi, nasiljem, revščino in posledicami podnebnih sprememb.
Aretacija kapitanke, ki ji grozi desetletna zaporna kazen, in je s svojo ladjo, na kateri je bilo 42 popolnoma izčrpanih beguncev in migrantov, že več tednov krožila po Sredozemlju ter na pomoč – zaman! – poskušala priklicati številne evropske vlade, je bila predvidljiva: italijanski skrajno desni notranji minister Matteo Salvini, ki je lani v nasprotju z mednarodnimi konvencijami italijanska pristanišča zaprl za ladje, ki rešujejo utapljajoče se ljudi, je po aretaciji veselo čivknil, da je »misija zaključena«. Misija kriminalizacije in demonizacije solidarnosti, humanizma, boja za človekove pravice in najosnovnejše človečnosti, namreč.
Ladja Sea Watch 3 je bilo še zadnje »neinstitucionalno plovilo«, ki je v Sredozemlju, Mare Nostrum, naše morje, njihove smrti, reševalo ljudi. Zato je aretacija nemške kapitanke, ki ni imela druge izbire, kot da ladjo pripelje v pristanišče na Lampedusi, ki je že davno postala metafora, tudi simbolna. Njena aretacija je bila namreč le logična posledica potez številnih evropskih vlad in, predvsem, Bruslja, ki je usodo sto tisoč ljudi na begu pred slabima dvema letoma dobesedno prodal libijski obalni straži – kriminalni združbi, ki jo sestavljajo pripadniki istih paravojaških enot, ki v Libiji upravljajo suženjska taborišča ter hkrati vodijo in organizirajo tihotapske poti tako čez Sahel kot čez Sredozemlje. Zaradi takšne evropske »politike priseljevanja« so bili begunci in migranti v Libiji – ob ponovnem izbruhu oboroženih spopadov, ki bi lahko prerasli v državljansko vojno – potisnjeni v še nižji krog pekla.
A ni Matteo Salvini, zapriseženi rasist, ki koketira s fašizmom, tisti, ki je »radikaliziral« evropsko politiko do beguncev in migrantov. To so v velikem delu Evropske unije, tudi v Sloveniji, naredile sredinske, »zmerne« vlade, ki so s postavljanjem zidov, žic z rezili in militarizacijo begunskega vprašanja sprejele – in nadgradile – diskurz ksenofobične in s sovraštvom prežete ulice. Salvini je le eden od morda malce bolj »energičnih« podizvajalcev te proti jedru človečnosti in vsemu, kar naj bi bila EU, uperjene politike.
Iste »zmerne« evropske vlade – plus Bruselj – so pred približno dvema letoma sprožile sistematično kriminalizacijo in demonizacijo reševalnih pomorskih ekip, ki so v zadnjih letih v Sredozemlju, množičnem grobišču, rešile veliko več kot 100.000 življenj. Proactiva Open Arms, SOS Mediterranée, MSF Sea, MOAS, Sea Eye in številne druge organizacije, katerih zločin je bil pomoč ljudem v hudi stiski, so v očeh evropske politike in dela javnosti postale zločinske organizacije. In zdaj so se – Carola Rackete nikakor ni prva – znašle tudi na sodišču. Kjer posredno sodijo vsem nam, ki verjamemo, ali celo čutimo, da je človeku v stiski treba dati roko. Kjer posredno sodijo vsem, katerih vrhovni greh sta primarna solidarnost in človečnost.
Evropa, quō vādis?
Aretacija kapitanke, ki ji grozi desetletna zaporna kazen, in je s svojo ladjo, na kateri je bilo 42 popolnoma izčrpanih beguncev in migrantov, že več tednov krožila po Sredozemlju ter na pomoč – zaman! – poskušala priklicati številne evropske vlade, je bila predvidljiva: italijanski skrajno desni notranji minister Matteo Salvini, ki je lani v nasprotju z mednarodnimi konvencijami italijanska pristanišča zaprl za ladje, ki rešujejo utapljajoče se ljudi, je po aretaciji veselo čivknil, da je »misija zaključena«. Misija kriminalizacije in demonizacije solidarnosti, humanizma, boja za človekove pravice in najosnovnejše človečnosti, namreč.
Ladja Sea Watch 3 je bilo še zadnje »neinstitucionalno plovilo«, ki je v Sredozemlju, Mare Nostrum, naše morje, njihove smrti, reševalo ljudi. Zato je aretacija nemške kapitanke, ki ni imela druge izbire, kot da ladjo pripelje v pristanišče na Lampedusi, ki je že davno postala metafora, tudi simbolna. Njena aretacija je bila namreč le logična posledica potez številnih evropskih vlad in, predvsem, Bruslja, ki je usodo sto tisoč ljudi na begu pred slabima dvema letoma dobesedno prodal libijski obalni straži – kriminalni združbi, ki jo sestavljajo pripadniki istih paravojaških enot, ki v Libiji upravljajo suženjska taborišča ter hkrati vodijo in organizirajo tihotapske poti tako čez Sahel kot čez Sredozemlje. Zaradi takšne evropske »politike priseljevanja« so bili begunci in migranti v Libiji – ob ponovnem izbruhu oboroženih spopadov, ki bi lahko prerasli v državljansko vojno – potisnjeni v še nižji krog pekla.
A ni Matteo Salvini, zapriseženi rasist, ki koketira s fašizmom, tisti, ki je »radikaliziral« evropsko politiko do beguncev in migrantov. To so v velikem delu Evropske unije, tudi v Sloveniji, naredile sredinske, »zmerne« vlade, ki so s postavljanjem zidov, žic z rezili in militarizacijo begunskega vprašanja sprejele – in nadgradile – diskurz ksenofobične in s sovraštvom prežete ulice. Salvini je le eden od morda malce bolj »energičnih« podizvajalcev te proti jedru človečnosti in vsemu, kar naj bi bila EU, uperjene politike.
Iste »zmerne« evropske vlade – plus Bruselj – so pred približno dvema letoma sprožile sistematično kriminalizacijo in demonizacijo reševalnih pomorskih ekip, ki so v zadnjih letih v Sredozemlju, množičnem grobišču, rešile veliko več kot 100.000 življenj. Proactiva Open Arms, SOS Mediterranée, MSF Sea, MOAS, Sea Eye in številne druge organizacije, katerih zločin je bil pomoč ljudem v hudi stiski, so v očeh evropske politike in dela javnosti postale zločinske organizacije. In zdaj so se – Carola Rackete nikakor ni prva – znašle tudi na sodišču. Kjer posredno sodijo vsem nam, ki verjamemo, ali celo čutimo, da je človeku v stiski treba dati roko. Kjer posredno sodijo vsem, katerih vrhovni greh sta primarna solidarnost in človečnost.
Evropa, quō vādis?
