Kriza in človekova najboljša prijateljica

Veliko povečanje spletne prodaje ni bilo dovolj, da bi nadomestilo izgubo pri prodaji knjig v knjigarnah.
Fotografija:  Na vprašanje, kako velik problem je podatek o nekupovanju knjig, bi morala z ukrepi odgovoriti kulturna politika. Foto: Jure Eržen
Odpri galerijo
 Na vprašanje, kako velik problem je podatek o nekupovanju knjig, bi morala z ukrepi odgovoriti kulturna politika. Foto: Jure Eržen

Na začetku maja je tehnični direktor Beletrine za Delo povedal: »Lani smo na Biblosu našteli 100.000 izposoj v vsem letu, letos od začetka karantene do zdaj več kot 71.000.«

Številke so se potem le še zviševale, to je bila zgolj potrditev do zdaj še neizmerjenega vpliva samoizolacije ob pandemiji. Z vseh koncev namreč dežujejo delni podatki ali domneve, da se je med krizo povsod po svetu povečalo navdušenje nad branjem knjig. Federacija evropskih založnikov v poročilu o posledicah krize na evropske knjižne trge navaja podatek, da smo doma prebrali za 33 odstotkov več knjig ali poslušali zvočnih knjig kot sicer.

Sliši se lepo, a podatki, ki so jih članice federacije navedle v poročilih, niso spodbudni, promet s knjigami se seveda ni popolnoma ustavil, a izpad prodaje zaradi zaprtih knjigarn – v Sloveniji so bile zaprte petdeset dni – bo imel posledice.

Kako usodno, celo katastrofalno, bomo šele videli, vodja tukajšnje založniško-knjigotrške zbornice predvideva, da bo udarec hud in da bo panoga, ko bodo znani vsi letošnji podatki o prodaji, hudo načeta. To je slabo, ker ji že tako ali tako ne gre najbolje, prej se zdi, da je v nenehni krizi.

Zoprnih dejstev mrgoli: število slovenskih založb se je v zadnjem desetletju opazno zmanjšalo, že ob lanskem svetovnem dnevu knjige so slovenski založniki – prav tako ob nekoliko sfiženem letošnjem – postregli z nespodbudnimi podatki.

Panogi z velikim simbolnim pomenom preostaja ponavljanje zahtev, od kulturne politike si želi ukrepov, ki bi njen položaj izboljšali, poseben problem so slabe nakupovalne navade kupcev knjig. Pouk kanadskega knjižnega servisa, ki je pred časom ugotovil, da redni obiskovalci knjižnic kupijo več knjig kot tisti, ki jih tja ne zanese, v podalpskih krajih očitno ne velja. Slovenska mreža javnih knjižnic sicer slovi po imenitni izposoji, a kupcev knjig ne »proizvaja«, polovica Slovencev preprosto preživi tudi tako, da si v letu dni ne kupi niti ene knjige.

Bo pomagala kampanja, ki je vabila v spet odprte knjigarne? Na vprašanje, kako velik problem je v butični deželi pesnikov in romanopiscev podatek o nekupovanju knjig, bi morala z ukrepi odgovoriti kulturna politika.