Lahka odločitev za težke naložbe
Slovenska žičničarska dejavnost se po dolgoletni krizi in lastniških pretresih že nagiba k javnim rešitvam.
Odpri galerijo
Kakšna prihodnost čaka slovenska smučišča? Foto Jure Eržen/Delo
Naložba v višini 4,5 milijona evrov leta 2011 v sedežnico na Kopah je bila zadnja večja naložba v žičničarsko infrastrukturo v Sloveniji. Vmesna nesreča dveh gondol na Kaninu in zaprtje smučišča sta bila jasno opozorilo, da je še tako zanikrno upravljanje muzejskih naprav boljše kot zaprtje. V trenutku, ko so naprave obstale, se je sesula hotelska ponudba, glavni generator celoletnega turističnega razvoja kraja. Sprožila se je socialna bomba in tradicionalno novoletno pribežališče turistov se je spremenilo v zimsko mesto duhov.
Slovenski gorski centri dokazujejo, da so eni najpomembnejših stebrov našega turizma. Gorske občine zagotovijo dobro tretjino vseh turističnih prenočitev, z naskokom največ jih je v lokalnih skupnostih z žičnicami. Tam se skoraj vsak drugi stacionarni gost z njimi tudi pelje. V čem je torej problem, če kljub dolgoletnemu vlagateljskemu krču gorski centri dosegajo takšne rezultate in (skorajda) vsi poslujejo pozitivno?
Trenutni turistični zagon izkoriščajo z napravami, ki so, razen redkih izjem, starejšega datuma. Z njimi izgubljajo dolgoletno konkurenčno prednost, pa ne zgolj v primerjavi z neposredno soseščino, temveč tudi z območji Balkana in centri v Tatrah. Žičničarska infrastruktura je dražja od žafrana in ne glede na finančno stabilnost upravljavci nimajo denarja za velike naložbe. Gospodarsko ministrstvo s SID banko zdaj za to dejavnost pripravlja kreditne priložnosti, a to ne bo dovolj. Rešitev vidijo zato žičničarji, tudi po zgledu iz tujine, v (nepovratnem) javnem denarju.
Od kod izhaja to prepričanje? Morebiti iz trditve, da so smučišča in s tem žičnice zaradi naravnih danosti in vabil k zdravemu načinu življenja javno dobro? Da gorski centri celo leto zagotavljajo številna delovna mesta? Da se porabljeni evro na smučišču v dolini pomnoži s sedem? Obratovanje žičnic je neločljivo povezano z varnostjo, ki jo je treba zagotavljati ne glede na stanje bilanc. In v težkih časih je javni denar lažje dostopen.
Slovenska žičničarska dejavnost se po dolgoletni krizi in lastniških pretresih že nagiba k javnim rešitvam. Korak v tej smeri je pred leti naredila država z več kot osemmilijonsko sanacijo Kanina, ki danes posluje pozitivno – z muzejskimi napravami. Tudi to je opogumilo občine, da so prepoznale vrednost gorskih centrov, jih ponekod rešile in jih danes upravljajo.
Vložek Evrope, države ali občine v žičnice je varna naložba, dokler je seveda infrastruktura prilagojena potrebam okolja. Dividende se vračajo v obliki davkov s sleherno prodano karto, hrenovko, pivom, izposojo opreme, večerjo, savno, masažo, litrom bencina in prenočitvijo. A pozitivni krog se sklene šele s spoznanjem celotne skupnosti, da je treba za delovanje infrastrukture prispevati še kaj več. In tudi tu so korak naprej naredili v Bovcu, kjer gostinci in turistični ponudniki prostovoljno zbirajo nezanemarljiv znesek za trženje gorskega centra.
S takšno popotnico, ko se recepti, preverjeni v tujini, pišejo sami, končna odločitev o visokih naložbah vendarle ne bi smela biti pretežka. Brez naložb pa bo treba žičnice marsikje že kar kmalu zapreti.
Slovenski gorski centri dokazujejo, da so eni najpomembnejših stebrov našega turizma. Gorske občine zagotovijo dobro tretjino vseh turističnih prenočitev, z naskokom največ jih je v lokalnih skupnostih z žičnicami. Tam se skoraj vsak drugi stacionarni gost z njimi tudi pelje. V čem je torej problem, če kljub dolgoletnemu vlagateljskemu krču gorski centri dosegajo takšne rezultate in (skorajda) vsi poslujejo pozitivno?
Trenutni turistični zagon izkoriščajo z napravami, ki so, razen redkih izjem, starejšega datuma. Z njimi izgubljajo dolgoletno konkurenčno prednost, pa ne zgolj v primerjavi z neposredno soseščino, temveč tudi z območji Balkana in centri v Tatrah. Žičničarska infrastruktura je dražja od žafrana in ne glede na finančno stabilnost upravljavci nimajo denarja za velike naložbe. Gospodarsko ministrstvo s SID banko zdaj za to dejavnost pripravlja kreditne priložnosti, a to ne bo dovolj. Rešitev vidijo zato žičničarji, tudi po zgledu iz tujine, v (nepovratnem) javnem denarju.
Od kod izhaja to prepričanje? Morebiti iz trditve, da so smučišča in s tem žičnice zaradi naravnih danosti in vabil k zdravemu načinu življenja javno dobro? Da gorski centri celo leto zagotavljajo številna delovna mesta? Da se porabljeni evro na smučišču v dolini pomnoži s sedem? Obratovanje žičnic je neločljivo povezano z varnostjo, ki jo je treba zagotavljati ne glede na stanje bilanc. In v težkih časih je javni denar lažje dostopen.
Slovenska žičničarska dejavnost se po dolgoletni krizi in lastniških pretresih že nagiba k javnim rešitvam. Korak v tej smeri je pred leti naredila država z več kot osemmilijonsko sanacijo Kanina, ki danes posluje pozitivno – z muzejskimi napravami. Tudi to je opogumilo občine, da so prepoznale vrednost gorskih centrov, jih ponekod rešile in jih danes upravljajo.
Vložek Evrope, države ali občine v žičnice je varna naložba, dokler je seveda infrastruktura prilagojena potrebam okolja. Dividende se vračajo v obliki davkov s sleherno prodano karto, hrenovko, pivom, izposojo opreme, večerjo, savno, masažo, litrom bencina in prenočitvijo. A pozitivni krog se sklene šele s spoznanjem celotne skupnosti, da je treba za delovanje infrastrukture prispevati še kaj več. In tudi tu so korak naprej naredili v Bovcu, kjer gostinci in turistični ponudniki prostovoljno zbirajo nezanemarljiv znesek za trženje gorskega centra.
S takšno popotnico, ko se recepti, preverjeni v tujini, pišejo sami, končna odločitev o visokih naložbah vendarle ne bi smela biti pretežka. Brez naložb pa bo treba žičnice marsikje že kar kmalu zapreti.
