Lažni prerok in pridiga za spreobrnjene

Ameriški predsedniki vsako leto v nagovoru kongresa skušajo premagati delitve, ki že leta razjedajo državo, tudi Donald Trump si je v torek nadel plašč povezovalca, a je bil ta še posebej zguljen in luknjast. Z govornice so prihajali pozivi k celjenju starih ran in uresničevanju »izjemnih obetov ameriške prihodnosti«. Toda nadev tega napihnjenega kolača je bila znova kisla in postana demagogija delitev, od strašenja pred priseljenci do trditev o ubijalcih novorojenih otrok.

Največje razočaranje je bila njegova nezmožnost, da bi razpravo o politiki priseljevanja odlepil od absurdne zahteve o gradnji zidu na južni meji. Država se nezadržno bliža novemu roku, ko bo precejšnjemu delu vlade znova zmanjkalo denarja, brez dogovora pa slab milijon javnih uslužbencev čaka nov prisilni dopust brez plač. Toda predsednik ni niti omenil, da so se komaj izvili iz rekordno dolge ustavite dela vlade, samo ponovil je svojo običajno parado grozot, ki prežijo čez mejo, od karavan na poti proti severu do surovih priseljenskih tolp. Pridigal je že zdavnaj spreobrnjenim, prepričal ni nikogar drugega.

Zmogel je vsaj toliko usmiljenja, da je zagotovil odprta vrata legalnemu priseljevanju »v številkah, kot jim še nismo bili priča«. Toda ponudil ni nikakršnih podrobnosti. Demokrati niso dobili nikakršnega namiga, kaj bo s sanjači, Američani, ki so jih starši kot otroke na nedovoljen način pripeljali v ZDA, po zaslugi Trumpa pa so sedaj ostali brez zaščite in v nenehni negotovosti ali jih čaka izgon. Kje je šele iskanje rešitve za okoli 11 milijonov ljudi, ki brez dovoljenj živijo in delajo v državi, nekateri že več desetletij in so pomemben del gospodarstva in družbe.

Stranka z večino v poslanskem domu po torkovem nagovoru nima najmanjšega razloga, da bi popustila pri svojem nasprotovanju zidu. Trump je zvenel kot nekdo, ki ne pričakuje dogovora o politiki priseljevanja in je prepričan, da bodo spori okoli nje eden največjih kamnov spotike prihodnjega volilnega cikla. Morda bomo prihodnji teden priča novi ohromelosti vlade v Washingtonu, ali pa bo predsednik razglasil izredno stanje na južni meji, kar bo le še bolj poenotilo demokrate in še bolj razdelilo republikance. Trump pa bo naslednji dve leti ponavljal »zid zid, zid...«

Država (in svet) se sooča z nestanovitnim slogom vodenja, prezirom do podrobnosti, nezmožnostjo osredotočenja in pogajanji s skrajnimi zahtevami. Če kaj, je torkov govor pokazal, da bo moral kongres ob vihravem in tavajočem Trumpu uveljaviti pravico do sooblikovanja trgovinske in zunanje politike ter drugih ključnih vprašanj, kot sta naraščajoča neenakost ali napihovanje dolga države. Še bolj bode v oči, da  kljub kopičenju vedno novih opozoril o največji grožnji človeštvu, predsednik ZDA včeraj ni niti z besedo omenil podnebnih sprememb.