Marušič po Marušiču
Dvomimo lahko v širino duha, če ugledna univerza, kakršna želi biti koprska, na rektorskih volitvah ne ponudi izbire več različnih programov razvoja.
Odpri galerijo
Dr. Dragan Marušič rektor primorske univerze. Foto Jože Suhadolnik
Na Univerzi na Primorskem bodo za novo rektorico izvolili Klavdijo Kutnar. Vodstvo je opravilo matematično vrhunsko nalogo, da so do volitev prišli s samo enim kandidatom za rektorja. Kljub zamenjavi rektorja nov položaj ne nakazuje nobenih sprememb. Nova rektorica je varovanka sedanjega rektorja Dragana Marušiča, saj je doktorirala pod njegovim mentorstvom in tudi dekansko funkcijo na Famnitu prevzela po njem.
Dejstvo, da bo rektorsko mesto prevzela ženska, bi lahko bilo optimistično, saj naj bi ženske delovale manj konfliktno, z več preudarnosti in človečnosti, z več zmožnosti za povezovanje. Mladi profesorici pripisujejo uspešno znanstveno kariero. Toda mnogi dvomijo v širino duha, če ugledna univerza, kakršna želi biti koprska, na rektorskih volitvah ne ponudi izbire več različnih programov razvoja.
Rektor je v svojem dvojnem mandatu naredil vse, da se je znebil oponentov, profesorjev velikega kalibra, z drugačnim pogledom na razvoj akademske sfere. Razrešil je 15 profesorjev s humanistike in raziskovalce ZRS spravil z univerze. Marušič razhoda z ZRS ne vidi kot izgube dragocenih strokovnjakov, temveč kot odrešitev, ker je odšla zelo glasna skupina ljudi, ki ni soglašala z njim. »Že kmalu po njihovem odhodu se je na univerzitetnih organih vzpostavilo konstruktivno vzdušje reševanja razvojnih problemov,« pravi vladarsko razpoložen rektor.
Toda, ali po 16 letih od ustanovitve univerzi res cvetijo rožice? Že štiri leta po njenem nastanku je na Fakulteti za management izbruhnila afera s ponarejenimi diplomami, ki je univerzo stala denarja in ugleda. Na prehodu med rektorovanjem Rada Bohinca in prvim mandatom Dragana Marušiča se je zapletlo z vodenjem investicije v Kampus Livade. Čeprav bo univerza (kot kaže prvi sodni primer) morala odpuščene profesorje znova zaposliti ali pa jim plačati odškodnine (več sto tisoč evrov), je Marušiču vseeno, saj slednjih ne bo plačal iz svojega žepa. V svojem drugem mandatu hvali povezavo z moskovsko univerzo in predvsem s tem, da mu je uspelo priboriti 45 milijonov evrov javnih sredstev za gradnjo zasebnega razvojnega centra odličnosti Innorenew.
Ob svojem nastanku je UP do leta 2020 načrtovala vsaj 8000 študentov. Leta 2013 jih je imela že 6707, zdaj jih ima 4925 in 653 zaposlenih. Rektor upravičeno poudarja, da jim je država vsaj 13 let namenjala premalo sredstev. Šele leta 2016 so financiranje nekoliko popravili, ampak po rektorju še zmeraj vsaj 8 milijonov evrov na leto premalo.
Izjemen matematik, ki je za svoja dognanja na področju grafov prejel številna priznanja, je v osmih letih nekdanjo veliko univerzitetno pozornost humanistiki brez kančka usmiljenja močno preusmeril v naravoslovne vede. Predvsem pa se je univerza bolj kot s povezovanjem znanja, preveč ukvarjala z aferami, intrigami, tožbami, ovadbami in pravdanjem. Želja po akademski prevladi in čiščenje drugače mislečih je škodilo univerzi. Danes njegovih nasprotnikov na univerzi ni več, zato Marušič pravi, da »deluje v miru, enotno in produktivno.«
Akademska sfera pa ne more biti akademska, če ne vzpostavi akademskih odnosov, sožitja humanistike in naravoslovja. Oditi bodo morali tudi ljudje, ki v univerzi vidijo zgolj priložnost za zasebne računice, za (ne)akademske fevde in za preudobno izkoriščanje javnih sredstev, namesto kot poslanstvo hrama modrosti.
Dejstvo, da bo rektorsko mesto prevzela ženska, bi lahko bilo optimistično, saj naj bi ženske delovale manj konfliktno, z več preudarnosti in človečnosti, z več zmožnosti za povezovanje. Mladi profesorici pripisujejo uspešno znanstveno kariero. Toda mnogi dvomijo v širino duha, če ugledna univerza, kakršna želi biti koprska, na rektorskih volitvah ne ponudi izbire več različnih programov razvoja.
Rektor je v svojem dvojnem mandatu naredil vse, da se je znebil oponentov, profesorjev velikega kalibra, z drugačnim pogledom na razvoj akademske sfere. Razrešil je 15 profesorjev s humanistike in raziskovalce ZRS spravil z univerze. Marušič razhoda z ZRS ne vidi kot izgube dragocenih strokovnjakov, temveč kot odrešitev, ker je odšla zelo glasna skupina ljudi, ki ni soglašala z njim. »Že kmalu po njihovem odhodu se je na univerzitetnih organih vzpostavilo konstruktivno vzdušje reševanja razvojnih problemov,« pravi vladarsko razpoložen rektor.
Toda, ali po 16 letih od ustanovitve univerzi res cvetijo rožice? Že štiri leta po njenem nastanku je na Fakulteti za management izbruhnila afera s ponarejenimi diplomami, ki je univerzo stala denarja in ugleda. Na prehodu med rektorovanjem Rada Bohinca in prvim mandatom Dragana Marušiča se je zapletlo z vodenjem investicije v Kampus Livade. Čeprav bo univerza (kot kaže prvi sodni primer) morala odpuščene profesorje znova zaposliti ali pa jim plačati odškodnine (več sto tisoč evrov), je Marušiču vseeno, saj slednjih ne bo plačal iz svojega žepa. V svojem drugem mandatu hvali povezavo z moskovsko univerzo in predvsem s tem, da mu je uspelo priboriti 45 milijonov evrov javnih sredstev za gradnjo zasebnega razvojnega centra odličnosti Innorenew.
Ob svojem nastanku je UP do leta 2020 načrtovala vsaj 8000 študentov. Leta 2013 jih je imela že 6707, zdaj jih ima 4925 in 653 zaposlenih. Rektor upravičeno poudarja, da jim je država vsaj 13 let namenjala premalo sredstev. Šele leta 2016 so financiranje nekoliko popravili, ampak po rektorju še zmeraj vsaj 8 milijonov evrov na leto premalo.
Izjemen matematik, ki je za svoja dognanja na področju grafov prejel številna priznanja, je v osmih letih nekdanjo veliko univerzitetno pozornost humanistiki brez kančka usmiljenja močno preusmeril v naravoslovne vede. Predvsem pa se je univerza bolj kot s povezovanjem znanja, preveč ukvarjala z aferami, intrigami, tožbami, ovadbami in pravdanjem. Želja po akademski prevladi in čiščenje drugače mislečih je škodilo univerzi. Danes njegovih nasprotnikov na univerzi ni več, zato Marušič pravi, da »deluje v miru, enotno in produktivno.«
Akademska sfera pa ne more biti akademska, če ne vzpostavi akademskih odnosov, sožitja humanistike in naravoslovja. Oditi bodo morali tudi ljudje, ki v univerzi vidijo zgolj priložnost za zasebne računice, za (ne)akademske fevde in za preudobno izkoriščanje javnih sredstev, namesto kot poslanstvo hrama modrosti.
