Nora gesta vojne
Ameriško brezpilotno letalo je pred bagdadskim letališčem zadelo v nevralgično srce modernega bližnjevzhodnega konflikta.
Odpri galerijo
pasica vreme za 4. jan.
Ameriški atentat na Kasima Sulejmanija, poveljnika iranske revolucionarne garde in enega najbolj vplivnih mož na Bližnjem vzhodu, je (bil) varnostno, politično in strateško tako strahovito tvegana in nesmiselna poteza, da jo je treba poimenovati s pravim imenom – gre za norost. Norost, ki bi lahko imela (ne)slutene tragične posledice.
Irak, kjer so Združene države po naročilu predsednika Donalda Trumpa z brezpilotnim letalom ubile generala Sulejmanija, hodi po robu nove vojne: umor arhitekta iranskega (ne le) vojaškega vpliva v Iraku, Siriji in Jemnu je razmere v državi, opustošeni v vojni, ki ji zaradi nasilnega vpletanja Teherana in Washingtona nikakor ne uspe priti k sebi, nemudoma zaostril. Tudi za Sirijo, kjer je Trump z izdajo kurdskih zaveznikov oktobra izjemno negativno posegel v nastavke ravnovesja in kjer v Idlibu poteka zadnji (docela asimetrični) veliki obračun skoraj devet let trajajoče vojne, to ob veliki iranski vlogi v konfliktu pomeni le nadaljnje kopičenje – trupel. In ljudi na begu.
Ameriško brezpilotno letalo je pred bagdadskim letališčem zadelo v nevralgično srce modernega bližnjevzhodnega konflikta. Obenem pa je, nikakor ne le posredno, šlo za napad na iranski režim, katerega ključni izvajalec in poosebljenje je bil Sulejmani. To je bila gesta vojne.
Iran se bo, izzvan in ponižan, nedvomno odzval. Ne nujno takoj, ne nujno predvidljivo. In morda je bil umor Sulejmanija, poosebljenja močnega in brezkompromisnega ter premetenega (ameriškega) sovražnika, namenjen ravno temu – Združene države se namreč skupaj s Savdsko Arabijo in Izraelom že nekaj časa trudijo Iran na vsak način pripeljati v neposredno, in ne le proxy vojno.
Temeljno vprašanje v tem trenutku je, ali bodo mule v Komu sposobne preseči iracionalnost izgube in ošabnost ter praznino ponosa. Največje darilo drugi strani fronte, ki jo, željne obračuna s Teheranom, tvorijo ZDA, Savdska Arabija in Izrael, bi bila ravno izzvana iranska (maščevalna) iracionalnost, ki jo je že mogoče čutiti v iranskih odzivih. A Sulejmanijeve krvnike bi veliko bolj boleli (in posredno porazili) pozivi k – miru.
Irak, kjer so Združene države po naročilu predsednika Donalda Trumpa z brezpilotnim letalom ubile generala Sulejmanija, hodi po robu nove vojne: umor arhitekta iranskega (ne le) vojaškega vpliva v Iraku, Siriji in Jemnu je razmere v državi, opustošeni v vojni, ki ji zaradi nasilnega vpletanja Teherana in Washingtona nikakor ne uspe priti k sebi, nemudoma zaostril. Tudi za Sirijo, kjer je Trump z izdajo kurdskih zaveznikov oktobra izjemno negativno posegel v nastavke ravnovesja in kjer v Idlibu poteka zadnji (docela asimetrični) veliki obračun skoraj devet let trajajoče vojne, to ob veliki iranski vlogi v konfliktu pomeni le nadaljnje kopičenje – trupel. In ljudi na begu.
Ameriško brezpilotno letalo je pred bagdadskim letališčem zadelo v nevralgično srce modernega bližnjevzhodnega konflikta. Obenem pa je, nikakor ne le posredno, šlo za napad na iranski režim, katerega ključni izvajalec in poosebljenje je bil Sulejmani. To je bila gesta vojne.
Ameriško brezpilotno letalo je pred bagdadskim letališčem zadelo v nevralgično srce modernega bližnjevzhodnega konflikta. FOTO: AFP
Iran se bo, izzvan in ponižan, nedvomno odzval. Ne nujno takoj, ne nujno predvidljivo. In morda je bil umor Sulejmanija, poosebljenja močnega in brezkompromisnega ter premetenega (ameriškega) sovražnika, namenjen ravno temu – Združene države se namreč skupaj s Savdsko Arabijo in Izraelom že nekaj časa trudijo Iran na vsak način pripeljati v neposredno, in ne le proxy vojno.
Temeljno vprašanje v tem trenutku je, ali bodo mule v Komu sposobne preseči iracionalnost izgube in ošabnost ter praznino ponosa. Največje darilo drugi strani fronte, ki jo, željne obračuna s Teheranom, tvorijo ZDA, Savdska Arabija in Izrael, bi bila ravno izzvana iranska (maščevalna) iracionalnost, ki jo je že mogoče čutiti v iranskih odzivih. A Sulejmanijeve krvnike bi veliko bolj boleli (in posredno porazili) pozivi k – miru.
