Oblak (še) ni Handanović

Kako močna bo nogometna Slovenija pričakala četrtkov krst Uefine lige narodov, na katerem bo prisoten tudi Aleksander Čeferin? To je aktualno vprašanje po sporočilu, ki ga je prek Slovenske tiskovne agencije poslal v javnost Jan Oblak. Škofjeločan je v daljšem pogovoru pojasnil, da je razlog za njegovo odsotnost določena poškodba, zaradi katere je klub poslal na NZS prošnjo, če bi lahko izpustil septembrski tekmi z Bolgarijo in s Ciprom. »Na žalost informacija od NZS v javnost ni prišla v takšni luči in načinu, kot je bila prošnja poslana, in se je okoli tega ustvarilo veliko negativnih mnenj.« Oblak je izpostavil tudi (športne) medije, v katerih da je bilo zapisanih veliko negativnosti, kar je »žalostna in negativna kampanja, ki na koncu ne vem, komu bo koristila« …



Selitev izbrane vrste – tokrat z Brda na Bled – ni novost v slovenski nogometni družini. Ta pomni tudi odpovedi akterjev, ki na trgu veljajo največ, prav tako ni novost odpoved najboljšega vratarja. Ne nazadnje se je na vrhuncu karier in izkušenosti poslovil Samir Handanović – posredno prav zaradi pritiska medijev, naj dobi priložnost Jan Oblak. Prav je, da se je Oblak oglasil, prav je, da navijačem, zaradi katerih obstaja nogomet, pojasni, zakaj ga ne bo. Odgovore na ključna vprašanja resda še pogrešamo. Škofjeločan je namreč marčevski zbor reprezentance zapustil po prvem dnevu priprav, ko je postalo znano, da je selektor Tomaž Kavčič ustoličil kapetana Bojana Jokića, pravega pojasnila za njegov odhod pa ni bilo. Oblak je denimo tedaj branil zadnjo tekmo Atletica pred prihodom na Brdo in prvo po vrnitvi v Madrid – 18. marca in 1. aprila. Na majsko-junijski akciji v Podgorici ga sploh ni bilo. Prav tako ni znano, zakaj njegov telefon zvoni v prazno ob klicih selektorja in predsednika NZS. Še več, Oblak bo – »zaradi miru v reprezentanci« – povedal kaj več po tekmi s Ciprom.



Na obzorju ni torej nič koristnega, Jan je (ne)hote napovedal škandal velikih razsežnosti za žepno državo. Vendarle govorimo o nogometašu, ki na trgu velja več kot vsi njegovi reprezentančni soigralci skupaj, in o igralcu z največjo letno plačo v zgodovini slovenskega nogometa. Kombinacija dejstva, da bo zavoljo poškodbe izpustil še tretjo letošnjo akcijo Slovenije, in podatka, da je bilo v vseh treh primerih obratno v klubu – branil je tudi na sobotni tekmi v Vigu – ni obetavna in namiguje na drugačen razlog za njegovo odsotnost.



Če bi bila vmes zamera ob dodelitvi kapetanskega traku najbolj izkušenemu v jati Jokiću – tega ne vemo –, Oblakov odziv ne bi bil profesionalen. Srečko Katanec je denimo leta 2013 odvzel trak Samirju Handanoviću in ga dodelil Boštjanu Cesarju, a »Sarma« zavoljo tega ni ostal v Milanu, čeprav ima v nogah 81 tekem za Slovenijo, v rokah pa mundial v Južni Afriki in je bil tedaj najbolje plačani član reprezentance. Oblak ima na križu 18 tekem; osmerica aktualnih reprezentantov jih je zbrala več. Če je posredi drug razlog, bo pokazal čas. Čas bo odgovoril tudi na vprašanje, kako, na kakšen način in s kom naprej. Doslej nismo imeli razloga za dvom o Janu Oblaku, fantu, ki je najlepše vzgojen in bi ga vzela za zeta vsaka gospa na sončni strani Alp. Prav tako mu lahko le privoščimo uspešno kariero, saj tudi večje in bogatejše države, kot je Slovenija, pogrešajo več uspešnih posameznikov. Primer je (še) obvladljiv, toda ne s šahiranjem NZS in vratarja v javnosti. Kot je tudi jasno, kdo ima v rokah bele figure in mu torej pripada prva poteza – Jan Oblak.