Oksimoron sodelovanja
Zoran Potič ugotavlja, da je pobuda Bruslja za mediacijo med Slovenijo in Hrvaško o prenesenih deviznih vlogah dobra.
Odpri galerijo
Glavni vhod. Karikatura: Marko Kočevar
Hrvaški premier Andrej Plenković se po slabem letu vrača v Slovenijo. Nazadnje se je v Ljubljani oglasil, ko je prišel povedat, da arbitražne odločbe, ki jo je dva tedna pred tem objavil tribunal mednarodnih sodnikov z nalogo določiti mejo med Slovenijo in Hrvaško, ne priznavajo. Da je zanje neobstoječa, sicer pa da so odnosi med državama dobri, prijateljski.
No, od takrat ne da odnosi med državama niso ne dobri ne prijateljski, ampak so na najnižji ravni od leta 2006, ko so se oboroženi policisti gledali čez puškine cevi ob reki Muri. Odnosi so tako dobri, da komunikacije med državama ni več, nekatere politične stranke pa celo predlagajo spremembo ustave oziroma sprejetje ustavnega zakona, ki bi preprečil, kot temu pravijo, plenjenje premoženja NLB na Hrvaškem. Sodno preganjanje te banke je neposredna posledica nespoštovanja drugega mednarodnega sporazuma, ki ga Hrvaška gladko ignorira.
Mediacija v tem primeru, kar predlaga vlada Mira Cerarja v odstopu, je precej boljša pot, kot bi bila, denimo, sprememba ustave ali nova napoved tožbe pred Sodiščem EU. O tej možnosti so v vladnih krogih razmišljali že nekaj časa, javnosti pa so jo naznanili dan pred političnim vrhom Proces sodelovanja v Jugovzhodni Evropi, ki bo danes na Brdu pri Kranju. Naključno ali ne, čas naznanitve o morebitni mediaciji je zanimiv, je pa popolnoma v duhu političnega vrha, kjer bi morali prevladovati toni o dialogu, konflikti ali nespoštovanje sporazumov pa bi morali biti del preteklosti.
Namesto da bi bili članici EU, torej Slovenija in Hrvaška, zgled za države Jugovzhodne Evrope, njun odnos deluje kot oksimoron dogodka, ki ga imenujemo proces sodelovanja v regiji. Njun primer preostale države v čakalnici za članstvo v EU pozorno spremljajo, zato je pomembno, da ima Slovenija konstruktivne rešitve.
No, od takrat ne da odnosi med državama niso ne dobri ne prijateljski, ampak so na najnižji ravni od leta 2006, ko so se oboroženi policisti gledali čez puškine cevi ob reki Muri. Odnosi so tako dobri, da komunikacije med državama ni več, nekatere politične stranke pa celo predlagajo spremembo ustave oziroma sprejetje ustavnega zakona, ki bi preprečil, kot temu pravijo, plenjenje premoženja NLB na Hrvaškem. Sodno preganjanje te banke je neposredna posledica nespoštovanja drugega mednarodnega sporazuma, ki ga Hrvaška gladko ignorira.
Mediacija v tem primeru, kar predlaga vlada Mira Cerarja v odstopu, je precej boljša pot, kot bi bila, denimo, sprememba ustave ali nova napoved tožbe pred Sodiščem EU. O tej možnosti so v vladnih krogih razmišljali že nekaj časa, javnosti pa so jo naznanili dan pred političnim vrhom Proces sodelovanja v Jugovzhodni Evropi, ki bo danes na Brdu pri Kranju. Naključno ali ne, čas naznanitve o morebitni mediaciji je zanimiv, je pa popolnoma v duhu političnega vrha, kjer bi morali prevladovati toni o dialogu, konflikti ali nespoštovanje sporazumov pa bi morali biti del preteklosti.
Namesto da bi bili članici EU, torej Slovenija in Hrvaška, zgled za države Jugovzhodne Evrope, njun odnos deluje kot oksimoron dogodka, ki ga imenujemo proces sodelovanja v regiji. Njun primer preostale države v čakalnici za članstvo v EU pozorno spremljajo, zato je pomembno, da ima Slovenija konstruktivne rešitve.
