Otroci posvečenih

Pod preprogo.

Objavljeno
20. februar 2019 06.00
Posodobljeno
20. februar 2019 06.00
Karikatura: Marko Kočevar
Acta Apostolicae Sedis je vatikanska verzija uradnega lista. Nekako dvanajstkrat na leto objavlja predpise, dekrete, enciklike, ključne odločitve o imenovanjih in podobne zadeve, ki sodijo v uradni list. Zdi pa se, da obstaja tudi tajna različica Acte Apostolicae Sedis, nekakšen tajni uradni list Svetega sedeža. Vatikan je namreč potrdil, da obstajajo tajne smernice, ki urejajo, kako ravnati, če duhovnik postane oče. Ker je Vatikan urejena država, je s predpisi uredil tudi situacije, ki v teoriji ne obstajajo. Ker teorija pravi, da duhovnik ne more biti oče, so te praktične situacije urejene s tajnimi smernicami.

Pred natanko tremi desetletji je slovensko pravno stroko pretreslo razkritje, da v SFRJ obstaja tajni uradni list. Vzporedni jugoslovanski pravni sistem je urejal marsikaj – od načina izigravanja mednarodnih trgovinskih predpisov do pooblastil službe državne varnosti. Podatek o obstoju vzporednega, tajnega pravnega sistema, je bil jagoda na torti dokazov, da je bil jugoslovanski sistem vsaj avtoritaren, če že ne totalitaren.

Ne moremo trditi, da je Vatikan vzorno delujoča demokracija. Ugotovitev, da nerodne situacije, ki jih teorija ne predvideva, urejajo s tajnimi predpisi, je vendarle presenetljiva. Logična razlaga pa seveda obstaja. Rimskokatoliška cerkev je celibat izumila, da se ne bi pojavile zadrege z dedovanjem. Ker teorija pravi, da duhovnik nima otrok, tudi ni kandidatov, ki bi dedovali duhovnikovo osebno premoženje. Otroci posvečenih, kakor v žargonu imenujejo hčere in sinove duhovnikov, se od drugih otrok razlikujejo predvsem po tem, da so izključeni iz dedovanja. Ta neenakopravni status ni edini stranski učinek celibata. Spolne zlorabe otrok so druga posledica. Je prišel čas za spremembo tisoč let starega pravila?