Pred zaprtjem tiskarne
Vse bolj utemeljeno je vprašanje, kako, s kakšnimi ukrepi bo ECB blažila prihodnjo krizo.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Predsednik ECB, »super« Mario Draghi, je povlekel pričakovano potezo: evrska denarna oblast konec leta končuje »tiskanje denarja«, vredno več kot 2600 milijard evrov. Drugi relikt zadnje krize, zgodovinsko nizke obrestne mere, pušča vsaj še leto dni nedotaknjene.
V Sloveniji smo sami občutili, da je evrska politika kompromis med interesi 19 članic, predvsem na črti sever–jug. Ni skrivnost, da so v zadnjem letu, dveh, obema ključnima protikriznima ukrepoma, odkupom obveznic in ohranjanju nizkih, celo negativnih obrestnih mer, oporekali »severnjaki, predvsem Nemci. A je večina v ECB na čelu z Draghijem odločila, da si postkrizna Evropa v politično občutljivem obdobju pred nemškimi, francoskimi, nizozemskimi, italijanskimi in drugimi volitvami, pač ne more privoščiti potez, ki bi še dodatno vznemirile ekonomijo, finančne trge – in volivce.
Odločitev ECB pomeni, da evropska denarna oblast počasi le prehaja k normalnejši denarni politiki. Kvantitativno sproščanje, ki ga je ECB uvedla vsaj dve leti prepozno – ameriška Federal Reserve je ukrepala bistveno hitreje in učinkoviteje – je sicer pognalo gospodarski optimizem in pospešilo rast v Evropi, seveda tudi pri nas. A na drugi strani ukrep ni dosegel enega ključnih ciljev: evrska inflacija ostajala nizka, kar jemlje veter zagovornikom višjih, bolj normalnih obresti.
S protekcionizmom in napovedjo trgovinske vojne, ki vejeta z druge strani Atlantika, se nad evr(op)skim gospodarstvom spet zgrinjajo temnejši oblaki, gospodarski zagon počasi plahni, geopolitična neravnotežja v evrski in svetovni ekonomiji pa dobivajo nov zamah. Nove krize v Evropi še ni na obzorju, tveganja zanjo pa so vse konkretnejša. Vprašanje, kako bo ECB ob njej ukrepala, ko še ni odpravila niti vseh zadnjih protikriznih ukrepov, je tako vse bolj utemeljeno.
V Sloveniji smo sami občutili, da je evrska politika kompromis med interesi 19 članic, predvsem na črti sever–jug. Ni skrivnost, da so v zadnjem letu, dveh, obema ključnima protikriznima ukrepoma, odkupom obveznic in ohranjanju nizkih, celo negativnih obrestnih mer, oporekali »severnjaki, predvsem Nemci. A je večina v ECB na čelu z Draghijem odločila, da si postkrizna Evropa v politično občutljivem obdobju pred nemškimi, francoskimi, nizozemskimi, italijanskimi in drugimi volitvami, pač ne more privoščiti potez, ki bi še dodatno vznemirile ekonomijo, finančne trge – in volivce.
Odločitev ECB pomeni, da evropska denarna oblast počasi le prehaja k normalnejši denarni politiki. Kvantitativno sproščanje, ki ga je ECB uvedla vsaj dve leti prepozno – ameriška Federal Reserve je ukrepala bistveno hitreje in učinkoviteje – je sicer pognalo gospodarski optimizem in pospešilo rast v Evropi, seveda tudi pri nas. A na drugi strani ukrep ni dosegel enega ključnih ciljev: evrska inflacija ostajala nizka, kar jemlje veter zagovornikom višjih, bolj normalnih obresti.
S protekcionizmom in napovedjo trgovinske vojne, ki vejeta z druge strani Atlantika, se nad evr(op)skim gospodarstvom spet zgrinjajo temnejši oblaki, gospodarski zagon počasi plahni, geopolitična neravnotežja v evrski in svetovni ekonomiji pa dobivajo nov zamah. Nove krize v Evropi še ni na obzorju, tveganja zanjo pa so vse konkretnejša. Vprašanje, kako bo ECB ob njej ukrepala, ko še ni odpravila niti vseh zadnjih protikriznih ukrepov, je tako vse bolj utemeljeno.
