Škoda zaradi zdravil koristna
Milena Zuapnič ugotavlja, da je velikih pričakovanj, da bodo skupna javna naročila rešila zdravstvo, konec.
Odpri galerijo
Uspešno okrevanje. Karikatura: Marko Kočevar
Velika pričakovanja, usmerjena v skupno javno naročanje, so se razblinila. Dobri dve leti in pol trajajoči razpis za zdravila, ki so ga v imenu vseh bolnišnic vodili največji strokovnjaki za javno naročanje z dveh ministrstev, ni prinesel bistvenih prihrankov, pač pa nekaterim celo škodo, kažejo prvi podatki. Nesmiselno je torej pričakovati velike prihranke iz javnega naročanja. Nesmiselno je misliti, da bo skupno javno naročanje odrešitev za zdravstvo.
Drugo vprašanje je korupcija. Mnogi govorijo, da je v bolnišnicah leglo korupcije. Pravijo, da bi poslovale pozitivno, če bi prenesli razpise na državo in korupcije ne bi bilo. Pri zdravilih se je pokazalo: cene zaradi prenosa 26 posamičnih razpisov na enega skupnega niso bistveno nižje, ampak celo višje. Nam to kaj pove o korupciji? Je možnosti za korupcijo več, če je poraba 32 milijonov evrov razpršena po bolnišnicah ali če je odločitev odvisna od enega samega človeka in njegove (politične) komisije?
Tretje je kakovost menedžerjev. Skupno javno naročilo za zdravila je pač pokazalo, da so v mariborski in celjski bolnišnici boljši gospodarji kot na ministrstvu.
In kar je najpomembnejše: mnogi v Sloveniji na glas vpijejo, da je treba vse za zdravstvo kupovati na (skupnih) javnih razpisih. Tokratni razpis – torej za en velik artikel – je trajal celo večnost. Bolnikov ta čas sploh ne bi mogli zdraviti, če bi se direktorji bolnišnic zanesli na nakup ministrstva. V bolnišnicah potrebujejo okoli 90.000 različnih predmetov. Koliko tisočletij bi minilo, če bi jih na razpisih kupovali politiki? In kaj bi bilo vmes z bolniki?
Skupno naročilo za zdravila je bilo pravzaprav koristno. Pokazalo je, da to ni prava smer. In da je v naši državi zelo veliko demagogije – lažnih obljub volivcem o zdravstvu.
Drugo vprašanje je korupcija. Mnogi govorijo, da je v bolnišnicah leglo korupcije. Pravijo, da bi poslovale pozitivno, če bi prenesli razpise na državo in korupcije ne bi bilo. Pri zdravilih se je pokazalo: cene zaradi prenosa 26 posamičnih razpisov na enega skupnega niso bistveno nižje, ampak celo višje. Nam to kaj pove o korupciji? Je možnosti za korupcijo več, če je poraba 32 milijonov evrov razpršena po bolnišnicah ali če je odločitev odvisna od enega samega človeka in njegove (politične) komisije?
Tretje je kakovost menedžerjev. Skupno javno naročilo za zdravila je pač pokazalo, da so v mariborski in celjski bolnišnici boljši gospodarji kot na ministrstvu.
In kar je najpomembnejše: mnogi v Sloveniji na glas vpijejo, da je treba vse za zdravstvo kupovati na (skupnih) javnih razpisih. Tokratni razpis – torej za en velik artikel – je trajal celo večnost. Bolnikov ta čas sploh ne bi mogli zdraviti, če bi se direktorji bolnišnic zanesli na nakup ministrstva. V bolnišnicah potrebujejo okoli 90.000 različnih predmetov. Koliko tisočletij bi minilo, če bi jih na razpisih kupovali politiki? In kaj bi bilo vmes z bolniki?
Skupno naročilo za zdravila je bilo pravzaprav koristno. Pokazalo je, da to ni prava smer. In da je v naši državi zelo veliko demagogije – lažnih obljub volivcem o zdravstvu.
