Ekonomisti se sprašujejo, zakaj Kitajska večinoma ne stori ničesar za ustavitev ohlajanja gospodarstva. Odgovor je morda v tem, da prav to trenutno potrebuje.
»Upočasnjevanje« je bila beseda tedna, ko je kitajski statistični zavod v petek objavil, da je drugo največje gospodarstvo na svetu v tretjem četrtletju tega leta doseglo zgolj 6-odstotno rast. »Stabilnost« je bila beseda dneva, ko je Yi Gang, guverner Narodne banke Kitajske, v soboto sporočil svetu, da je velik uspeh že to, da se je azijska sila kljub zunanjim »vetrovom protekcionizma«, ki so ji pihali v prsi, mirno obdržala na nogah.
Številke so, tako kot vedno, stvar tolmačenja. Yi Gang je na sestanku Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke v Washingtonu poudaril predvsem kakovost kitajske rasti, ki se je dejansko izboljšala prav zaradi delnega ohlajanja. »V prvih treh četrtletjih tega leta,« je dejal, »se je kitajski bruto domači proizvod povečeval s 6,2-odstotno stopnjo, kar je bil pomemben prispevek k svetovni rasti.« Ob tem je omenil, da je domača poraba pomembnejši dejavnik kitajskega razvoja in da bo »Kitajska tudi v prihodnje odločno opredeljena za odpiranje proti zunanjemu svetu«.
Te njegove besede so zvenele, kot da bi se opirale na znameniti govor Deng Xiaopinga med »potjo na jug« leta 1992, ko je arhitekt kitajskih reform tako svoji naciji kot svetu potrdil, da je Komunistična partija še naprej opredeljena za tržno gospodarstvo s kitajskimi značilnostmi, čeprav so dve leti in pol pred tem tanki na Trgu nebeškega miru uničili ne le sanje široke javnosti o demokratizaciji, temveč tudi smelo zasnovo prestrukturiranja gospodarstva in korenite reforme državnih industrijskih podjetij, za katere se je zavzemal del partijskega vodstva.
Teža besede »upočasnjevanje« je bila v tem, da je kitajsko gospodarstvo v tretjem četrtletju tega leta doseglo najnižjo rast od omenjenega Dengovega govora do danes. V minulih 27 letih Kitajska še ni zdrsnila na 6-odstotno stopnjo, kajti naj se zdi ta (glede na razvita gospodarstva) še tako visoka, za državo, ki se pravkar bori, da bi do konca izkoreninila skrajno revščino in prestopila mejo srednje razvitosti, takšna razvojna dinamika ni bila dovolj, vsaj ne do zdaj.
Ekonomiste nekoliko bega dejstvo, da kitajsko vodstvo ne stori skoraj ničesar za to, da bi sedanjo rast spodbudilo z umetnim dihanjem ali finančno transfuzijo. Številni analitiki pričakujejo, da se bo zniževanje rasti nadaljevalo in bo azijska sila konec letošnjega leta dočakala na spodnji črti okvirne rasti, ki jo določa osrednja vlada (marca je bil ta okvir od 6 do 6,5 odstotka). Nekatere finančne hiše so skeptične celo do teh številk in menijo, da je realno stanje rasti kitajskega gospodarstva precej nižje od prikazanega. V vsakem primeru bosta nadaljevanje trgovinske vojne z ZDA, ki je skorajda neizbežna, in to kljub prozornim poskusom predsednika Donalda Trumpa, da bi prikazal pogajanja v pozitivni luči, in nerešljiva kriza v prašičereji, ki jo je povzročila množična epidemija afriške prašičje mrzlice, težki uteži v zadnjem četrtletju letošnjega leta.
Rezultati, ki jih vidimo zdaj, so posledica dosedanjih ameriških carin na del kitajskega blaga. Če ne bodo preložili ali odpravili dodatnih carin, s katerimi grozi Trump, bo leto 2020 kitajsko stopnjo rasti zmanjšalo na 5,5 odstotka. Če se bo zunanjim dejavnikom pridružila resnejša inflacija, ki jo bo izzvalo zvišanje cene svinjine (katere proizvodnja znaša več kot odstotek bruto domačega proizvoda), bi lahko bilo prihodnje leto kritično v več pogledih, in to tako za Kitajsko kot za svetovno gospodarstvo.
IMF je »trgovinsko negotovost« razglasil za najresnejši izziv za svetovno rast. »Znaki motenj so se pokazali v svetovni trgovini in industrijskih verigah, verigah preskrbe in vrednosti,« je potrdil tudi Yi Gang. »Trgovinske napetosti so uničile tržno zaupanje, kar bi lahko povečalo spremenljivost finančnega trga, in to bi nato potegnilo navzdol gospodarsko rast.«
Kitajska za vse to krivi Trumpa. Protekcionisti pa, seveda, pripisujejo krivdo Kitajski. Ob tem je čedalje manj pomembno, kdo je kriv, bolj je pomembno, kaj je tukaj mogoče storiti. Kitajska ne bo privolila v vse ameriške zahteve, čeprav bi to pomenilo nadaljevanje gospodarskega ohlajanja.
Kanclerka Angela Merkel je napovedala, da bo odnose med Evropsko unijo in Kitajsko postavila v središče nemškega predsedovanja EU v drugi polovici leta 2020. Pričakovati je, da bo prihodnje vrhunsko srečanje med EU in Kitajsko septembra v Leipzigu in da bo na njem prvič sodeloval predsednik Xi Jinping (do zdaj je kitajsko stran zastopal premier Li Keqiang). Namera Angele Merkel je, da bo tako rastoči kot upočasnjeni kitajski sili odgovorila s skupnim evropskim jezikom. Pobuda 17 + 1 (države osrednje, vzhodne in južne Evrope + Kitajska) mora prerasti v forum 27 + 1 (države EU brez Velike Britanije + Kitajska).
Konec koncev je lahko kitajsko upočasnjevanje za Evropejce celo dobra novica. Ohlajanje rasti je namreč priložnost za korenito prestrukturiranje industrije in preoblikovanje investicijske politike, kar bi lahko evropskim partnerjem zgolj koristilo.
Za Evropo je najpomembneje, da ujame korak s kitajskim razvojnim maratonom. »Moramo se držati osnovne linije sto let brez kolebanja,« je leta 1992 dejal Deng. Z drugimi besedami: kitajski cilji so postavljeni v razponu celotnega stoletja. Lahko tudi EU razmišlja v takšnih časovnih okvirih? Zakaj ne bi?
