Slovenska in evropska vojna proti migracijam

Do militarizacije begunsko-migrantskega vprašanja je le še slabega pol koraka.
Objavljeno
11. julij 2018 06.00
Posodobljeno
10. julij 2018 19.40
FOTO: Darrin Zammit Lupi/Reuters
Na stotine ljudi se v Veliki Kladuši, le nekaj kilometrov od meje s Hrvaško, bori s tesnobo in obupom. Mnogi, ki so na poti proti Evropski uniji že dve leti in so v tem času v zaprtem prostoru spali le v celicah policijskih postaj, so se dokončno zaleteli v zid evropske trdnjave.

Vseeno je, ali so ženske, otroci ali mladi moški. Vseeno je, od kod prihajajo in kaj so doživeli. Njihova usoda, marsikdaj neposredno povezana z evropsko in tudi slovensko zunanjo politiko, ne zanima skoraj nikogar več. Begunci in migranti so kot jedrski odpadki – Evropa zanje na svojih obronkih gradi človeške deponije, deponije človečnosti. Za ljudi, ki so ujeti v BiH – to velja predvsem za Pakistance in Afganistance, ki so jih na pot s posojilom poslale družine – ni poti nazaj, pot »naprej« pa je zdaj bolj zaprta kot kdajkoli prej. Njihova življenja so uničena. Perspektive nične. Zadnje ne umre upanje. Zadnji umre človek. A še pred človekom – človečnost.

Število ljudi, ki so v Sloveniji zaprosili za azil, se je junija zelo zmanjšalo. A ne zato, ker bi se proti Sloveniji, zgolj tranzitni postaji na poti proti, denimo, Italiji in Nemčiji, po novi balkanski begunsko-migrantski poti, ki iz Grčije vodi skozi Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško proti južni slovenski meji, odpravilo veliko manj ljudi. Uradno število prosilcev za azil se je zmanjšalo, ker so slovenski policisti na meji začeli sistematično (za)vračati ljudi, še preden bi ti imeli možnost, da zaprosijo za mednarodno zaščito – to jim omogočajo mednarodne konvencije.

Večina beguncev in migrantov, s katerimi sem se pogovarjal v Bosni in Hercegovini, se je že – vsaj enkrat – poskušala prebiti v Slovenijo. Do začetka junija, do slovenskih volitev, je bilo po nevarnem prestopanju Kolpe brez večjih težav mogoče zaprositi za azil. Številni begunci in migranti so po vstopu v Slovenijo in kratkem bivanju v azilnem domu hitro lahko nadaljevali pot na zahod in sever Evrope. Potem so se stvari radikalno spremenile. Ne le zaradi političnih razmer v Sloveniji, ampak tudi zaradi zaostrenih direktiv Evropske unije, ki je odprto krenila v vojno proti migracijam.

Bruselj je podkupil libijsko obalno stražo, kriminalno organizacijo, ki ob tihotapskih poslih v padli državi vodi tudi suženjska taborišča. EU se je odločila za odprtje taborišč v »tretjih državah«, kjer namerava po avstralskem zgledu in v slogu »modernih« koncentracijskih taborišč na egejskih otokih med ljudmi na begu izbrati le peščico tistih, ki ji najbolj ustrezajo. Italija je svoja pristanišča zaprla za reševalne ladje. V Sredozemlju, množičnem grobišču, se pred našimi zaprtimi očmi vsak dan kopičijo trupla. Madžarska je kriminalizirala pomoč beguncem – nevladne organizacije so postale naslednja tarča Viktorja Orbána, »avantgarde Evrope«. Skrajna desnica je s popolno lahkoto, brez kakršnekoli omembe vredne ovire in protesta, vstopila v politično sredino in sredico. Diskurz ulice je postal javna politična govorica. Javna politična govorica je postala – dejstvo.

Tudi v Sloveniji, kjer se je to pred tisoč dnevi zgodilo že s postavitvijo žice na hrvaški meji, zaradi katere se v Kolpi ljudje utapljajo. Sledila je sprememba azilne zakonodaje, s katero je Slovenija po mnenju vodilnih pravnih strokovnjakov prekršila več mednarodnih konvencij o človekovih pravicah. Zdaj naša država s sistematičnim zavračanjem beguncev in migrantov – z redkimi izjemami – to počne tudi »na terenu«. Moji sogovorniki, ki so jih slovenski policisti brez (pod)vprašanj vrnili na Hrvaško, tam pa so se nad njimi izživljali hrvaški policisti (fizično nasilje, kraje, poniževanja …), drug za drugim sprašujejo, kaj se dogaja. Kje in kaj je Evropa. Kmalu bodo na slovensko-hrvaško mejo prišli tudi pripadniki Frontexa, nekakšne evropske mejne policije.
Do militarizacije begunsko-migrantskega vprašanja je le še slabega pol koraka.