Smo res lahko zadovoljni?

Minister Zdravko Počivalšek ima prav: turistični rezultati so fantastični, že četrto leto zapored. Letošnja rast je sicer nekoliko zavita v meglo, ker se je sistem zajemanja podatkov z novo spletno aplikacijo spremenil. Zato so letošnji dosežki deloma tudi posledica novega prijavnega sistema. Po ocenah bomo ob koncu leta presegli 15 milijonov prenočitev, vsaj petino več kot leto prej in dve tretjini več kot leta 2011. 

 Evropska potovalna komisija je Slovenijo razglasila za najhitreje rastočo evropsko destinacijo. To je postala navkljub minimalnim vlaganjem v panogo in ob splošni gospodarski rasti v svetu. Kaj bi šele bilo, če bi po desetletju suhih naložbenih krav v slovenski turizem, v nemalokrat iztrošeno namestitveno in drugo infrastrukturo, investirali primerno več! 
Drugi dosežek Slovenije (ta seveda ni zasluga samega turizma) je, da so pristojne mednarodne organizacije Slovenijo uvrstile kot sedmo najbolj varno državo na svetu. Toliko laskavih »naj« nazivov Slovenija v preteklosti še ni prejela v enem samem letu. Lonely Planet jo je postavil na seznam destinacij z najvišjo vrednostjo, Vipavsko dolino med najbolj priporočene v Evropi. Slovenija bo 2021 Evropska gastronomska regija 2021. Gastronomski čudež se ni zgodil čez noč, vrata vanj že dolgo odpira nekaj uglednih kuharskih velemojstrov. Vsaj toliko kot priznanja, nas mora zanimati, kaj na krožnik dobi povprečen turist v povprečnem gostišču za povprečno debelo denarnico. Zveneč in laskav naziv Evropska gastronomska regija lahko hitro zapravimo s slabo ponudbo v premnogih podpovprečnih lokalih.

Med prelomnice sodi zakon, ki je omogočil občutno povišanje turistične takse in uvedbo promocijske takse. Slednja bi  morala okrepiti promocijsko dejavnost in dodati novo vlogo STO. Kako skrbno bodo izkoriščali turistično takso v turističnih občinah, se bo še videlo. Država je skupaj s SID banko po dolgem času zagotovila 160 milijonov naložbenih evrov, ki bodo ob dodatnem deležu evropskih in zasebnih sredstev prav gotovo vsaj majhna osnova za nujna vlaganja v turistično infrastrukturo. Toda, 200 in več milijonov evrov bi slovenski turizem moral investirati vsako leto, če bi hoteli približno nadomestiti zamujeno desetletje. Če bo teh 160 milijonov vse, kar si bo ta turizem lahko privoščil naslednjih pet let, potem ne moremo sanjati o preboju v višji kakovostni razred in o 4 milijardah evrov turističnega izvoza.



Na koncu najpomembnejše. Pred tedni je minister Počivalšek izjavil, da je naša turistična lastniška struktura »kot na Kubi«. Lahko dodamo, da še slabše kot na Kubi, ker skušajo premetenci to turistično premoženje na najcenejši možen način pospraviti zase in pred strateškimi lastniki. Mnogi sedanji lastniki očitno ne obvladajo velikih turističnih sistemov, jih pa spretno izčrpavajo in dobičke pretakajo v svoje »oaze«. Alternativa gusarskim lastnikom se ta trenutek zdi zgolj koncentracija (in konsolidacija) na državni lasti. A tudi to ne more biti dokončna, predvsem pa ne dolgotrajna alternativa. Prav neurejeno lastništvo največjih turističnih sistemov še zmeraj najbolj škodi slovenskemu turizmu. Velika žrtev tovrstnega lastninjenja je Portorož. In  namesto, da bi po 15 letih tavanja po špekulantskem vesolju vendarle že našli strateške lastnike, se bitka za prostor nadaljuje. Za prevlado v izjemno lepem zalivu se, začuda, ne pretepajo vrhunski hotelirji, ampak lastniki kapitalskih presežkov, tudi vrhunski špekulanti in še zmeraj tajkuni, ki vsak po svoje razume priložnosti v panogi.

Turizmu lahko res veliko pomagajo uspešni župani. Ljubljana je lep dokaz za turistični preobrat. Drugim pa še veliko manjka. Slovenski turizem ima, vsem dosežkom navkljub, še veliko rezerve. Tako kot v ljubljanskem turizmu še zdaleč ni vse idealno, tudi v Portorožu ni vse tako slabo, kot vse prepovršno ocenjujejo. Pohvale, nagrade in dobri rezultati v tem letu so spodbuda in zgled, a zelo daleč od tega, da bi lahko spali na lovorikah.