Smrt vojni!
Duh novega velikega globalnega spopada, ki je bližje kot kadar koli po letu 1962, je bil izpuščen iz steklenice.
Odpri galerijo
Če bo naslednji val napadov - naivno je upati, da ga ne bo - iz ameriških letalonosilk uperjen tudi proti ruskim ciljem, se bomo vsi skupaj dejansko znašli na robu tretje svetovne vojne, kolikor pompozno že to zveni. FOTO: AP
Po prvem valu ameriško-britansko-francoskih letalskih napadov na cilje sirskega režima se zdi, kot da so »zahodni zavezniki« vojaško operacijo začeli z marketinškimi nameni, hkrati pa se zdi, da je napad namenjen samemu sebi - da, vsak za enkrat, nima resnih vojaških ciljev. Da je dejansko iracionalno dejanje, ki pa bi ob trenutnih (bi)polarnih razmerjih in razmerah, ki vladajo v svetu, lahko imel strahovite posledice.
Donald Trump,Theresa May in Emmanuel Macron so se zadnje dni tako ali tako obnašali, kot da bi se vojna v Siriji šele začela. Ne pa, da je nedavno vstopila v svoje osmo leto - da dejansko traja že dobro leto dlje od druge svetovne vojne. In da je v njen umrlo najmanj pol milijona ljudi, enajst milijonov pa je bilo nasilno razseljenih. Popolna amnezija zgodovinskega spomina je sicer prisotna pri vseh ključnih (zunanjih) akterjih sirske »svetovne« vojne, v kateri je na vrhuncu - morda resničnega vrhunca sploh še nismo videli - spopadov sodelovalo sedemdeset držav.
Zaradi uravnilovke med (izjemno) različnimi uporniškimi skupinami je v luči velikega dela mednarodne skupnosti in tudi javnosti sirski predsednik Bašar al Asad postal - dober fant. To je popolna bizarnost. V imenu boja s samooklicano Islamsko državo so mu bili oproščeni vsi grehi - deset tisoče ubitih in izginulih nasprotnikov režima je bilo razglašenih za teroriste in stvar je bila rešena. Kontekst ni štel. Zgodovina ni štela. Amnestija = amnezija. Ob koncu dneva je z rusko in iransko pomočjo - ne Moskva ne Teheran tega ne počneta iz »ljubezni« - Asad mlajši dejansko (p)ostal »edina opcija«. Ostale so bile izbrisane. Ali pa so - sirska opozicija v Turčiji - same sebe porinile v obskurnost in politično prostitucijo brez meja, ki jo med turškim vojaškim pohodom po severu Sirije v vlogi podizvajalcev uradne Ankare poosebljajo pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA). Ne, trenutno v opustošeni Siriji ni nikogar, ki bi lahko prevzel vodenje države.
Napad »zahodnih zaveznikov«, geostrateška norost na pogon politične infantilnosti in steroidnih egov, je bil za enkrat omejen - upati je, da bo ostalo pri tem. A - kliše - duh novega velikega globalnega spopada, ki je bližje kot kadar koli po letu 1962 (»kubanska kriza«) je bil izpuščen iz steklenice. Še posebej, če upoštevamo agresivno in iracionalno vedenje Saudske Arabije in tudi Irana, ki v Siriji že vrsto let bojujeta ključno bitko že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne. Podobno velja za uničeni Jemen, še eno saudsko-iransko, a ne nujno sunitsko-šiitsko bojišče. Zvesti bližnjevzhodne vojne na »sektaštvo« namreč ponuja idealen in scela orientalistično-kolonialističen alibi zagovornikom vojaških posredovanj. Tako iz Washington kot iz Moskve, ki je v po ameriškem fiasku v Iraku (in tudi Afganistanu) ter neopisljivi človeški tragediji, ki jo je povzročil fašizem izvoza demokracije, v zadnjih letih »uspešno« zasedla izpraznjeno mesto zunanje regionalne velesile.
Če bo naslednji val napadov - naivno je upati, da ga ne bo - iz ameriških letalonosilk uperjen tudi proti ruskim ciljem, se bomo vsi skupaj dejansko znašli na robu tretje svetovne vojne, kolikor pompozno že to zveni. A hkrati se bo ponudila tudi priložnost za velik civilizacijski preobrat. (Vele)sila se je do zdaj vedno uveljavljala s silo. Rusija ima zgodovinsko priložnost, da (p)ostane sila tako, da na morebitne napade ne odgovori. Z anti-silo. To bi lahko bila pozitivna »doktrina šoka«. Nekaj, kar bi »zahodne zaveznike«, vajene nasilnega nadigravanja in vseprisotnega bolestnega pohlepa po moči, gotovo izjemno presenetilo.
In nekaj, kar bi - to je edino, čisto edino, kar šteje - lahko rešilo tisoče, morda celo deset tisoče življenj.
Smrt vojni.
Donald Trump,Theresa May in Emmanuel Macron so se zadnje dni tako ali tako obnašali, kot da bi se vojna v Siriji šele začela. Ne pa, da je nedavno vstopila v svoje osmo leto - da dejansko traja že dobro leto dlje od druge svetovne vojne. In da je v njen umrlo najmanj pol milijona ljudi, enajst milijonov pa je bilo nasilno razseljenih. Popolna amnezija zgodovinskega spomina je sicer prisotna pri vseh ključnih (zunanjih) akterjih sirske »svetovne« vojne, v kateri je na vrhuncu - morda resničnega vrhunca sploh še nismo videli - spopadov sodelovalo sedemdeset držav.
Zaradi uravnilovke med (izjemno) različnimi uporniškimi skupinami je v luči velikega dela mednarodne skupnosti in tudi javnosti sirski predsednik Bašar al Asad postal - dober fant. To je popolna bizarnost. V imenu boja s samooklicano Islamsko državo so mu bili oproščeni vsi grehi - deset tisoče ubitih in izginulih nasprotnikov režima je bilo razglašenih za teroriste in stvar je bila rešena. Kontekst ni štel. Zgodovina ni štela. Amnestija = amnezija. Ob koncu dneva je z rusko in iransko pomočjo - ne Moskva ne Teheran tega ne počneta iz »ljubezni« - Asad mlajši dejansko (p)ostal »edina opcija«. Ostale so bile izbrisane. Ali pa so - sirska opozicija v Turčiji - same sebe porinile v obskurnost in politično prostitucijo brez meja, ki jo med turškim vojaškim pohodom po severu Sirije v vlogi podizvajalcev uradne Ankare poosebljajo pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA). Ne, trenutno v opustošeni Siriji ni nikogar, ki bi lahko prevzel vodenje države.
Napad »zahodnih zaveznikov«, geostrateška norost na pogon politične infantilnosti in steroidnih egov, je bil za enkrat omejen - upati je, da bo ostalo pri tem. A - kliše - duh novega velikega globalnega spopada, ki je bližje kot kadar koli po letu 1962 (»kubanska kriza«) je bil izpuščen iz steklenice. Še posebej, če upoštevamo agresivno in iracionalno vedenje Saudske Arabije in tudi Irana, ki v Siriji že vrsto let bojujeta ključno bitko že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne. Podobno velja za uničeni Jemen, še eno saudsko-iransko, a ne nujno sunitsko-šiitsko bojišče. Zvesti bližnjevzhodne vojne na »sektaštvo« namreč ponuja idealen in scela orientalistično-kolonialističen alibi zagovornikom vojaških posredovanj. Tako iz Washington kot iz Moskve, ki je v po ameriškem fiasku v Iraku (in tudi Afganistanu) ter neopisljivi človeški tragediji, ki jo je povzročil fašizem izvoza demokracije, v zadnjih letih »uspešno« zasedla izpraznjeno mesto zunanje regionalne velesile.
Če bo naslednji val napadov - naivno je upati, da ga ne bo - iz ameriških letalonosilk uperjen tudi proti ruskim ciljem, se bomo vsi skupaj dejansko znašli na robu tretje svetovne vojne, kolikor pompozno že to zveni. A hkrati se bo ponudila tudi priložnost za velik civilizacijski preobrat. (Vele)sila se je do zdaj vedno uveljavljala s silo. Rusija ima zgodovinsko priložnost, da (p)ostane sila tako, da na morebitne napade ne odgovori. Z anti-silo. To bi lahko bila pozitivna »doktrina šoka«. Nekaj, kar bi »zahodne zaveznike«, vajene nasilnega nadigravanja in vseprisotnega bolestnega pohlepa po moči, gotovo izjemno presenetilo.
In nekaj, kar bi - to je edino, čisto edino, kar šteje - lahko rešilo tisoče, morda celo deset tisoče življenj.
Smrt vojni.
