Srbija ni majhna ...
Razkorak med Srbijama je velik. Lahko le upamo, da ni prevelik.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Sanje srbskih nacionalistov o veliki Srbiji so se klavrno razblinile. Bolj je verjetno, da bodo zdaj živeči srbski nacionalisti doživeli veliko Albanijo kot svoje sanje. Če jim je to kaj v tolažbo, Srbija ni ena. Dve sta.
Prvo Srbijo smo videli, kako se klanja ruskemu bratu Vladimirju Putinu. Ljudje, ki jih je iz vse domovine z avtobusi pripeljal predsednik Aleksandar Vučić, so za en dan spet živeli v iluziji, da so z ruskimi brati velika sila. Da na Kosovu, ki so ga že izgubili, nihče več ne bo pometal s Srbi. Da bodo s pomočjo ruskih znanstvenikov srbska podjetja okusila koristi umetne inteligence in bo kdo med njimi kmalu videl vesolje.
Da bi iz Vučićevih ust slišali Putinove obljube, se je več deset tisoč ponosnih Srbov vozilo več ur in se ves dan gnetlo po natrpanih beograjskih ulicah. V zameno za sendvič in mizerno plačilo so morali spoštovati jasna pravila, ki jim jih je pred potjo na megashod napisal ljubljeni vladar.
Ko so se vrnili domov, so prižgali televizor in še enkrat slišali to, kar so slišali na beograjskih ulicah. Potem pa so se vrnili v kruto resničnost, v kateri je prebijanje iz meseca v mesec s poštenim delom znanstvena fantastika, podobna pristanku Srbov na Mesecu.
Druga Srbija pa so ljudje, ki se vsako soboto zberejo na beograjskih ulicah in pozivajo predsednika Vučića k odstopu. Bolj kot to, katera zastava vihra nad njimi, je zanje pomembno, ali bodo lahko v domovini normalno živeli. Niso pripravljeni prenašati nasilja, laži in žaljivk nekoga le zato, ker je bil izvoljen. To so pripadniki vse tanjšega srednjega sloja družbe, ki jim ni vseeno, kaj jim država ponuja za denar, ki ga oni dajo njej.
Razkorak med Srbijama je velik. Za dobro vseh v regiji lahko le upamo, da ni prevelik.
Prvo Srbijo smo videli, kako se klanja ruskemu bratu Vladimirju Putinu. Ljudje, ki jih je iz vse domovine z avtobusi pripeljal predsednik Aleksandar Vučić, so za en dan spet živeli v iluziji, da so z ruskimi brati velika sila. Da na Kosovu, ki so ga že izgubili, nihče več ne bo pometal s Srbi. Da bodo s pomočjo ruskih znanstvenikov srbska podjetja okusila koristi umetne inteligence in bo kdo med njimi kmalu videl vesolje.
Da bi iz Vučićevih ust slišali Putinove obljube, se je več deset tisoč ponosnih Srbov vozilo več ur in se ves dan gnetlo po natrpanih beograjskih ulicah. V zameno za sendvič in mizerno plačilo so morali spoštovati jasna pravila, ki jim jih je pred potjo na megashod napisal ljubljeni vladar.
Ko so se vrnili domov, so prižgali televizor in še enkrat slišali to, kar so slišali na beograjskih ulicah. Potem pa so se vrnili v kruto resničnost, v kateri je prebijanje iz meseca v mesec s poštenim delom znanstvena fantastika, podobna pristanku Srbov na Mesecu.
Druga Srbija pa so ljudje, ki se vsako soboto zberejo na beograjskih ulicah in pozivajo predsednika Vučića k odstopu. Bolj kot to, katera zastava vihra nad njimi, je zanje pomembno, ali bodo lahko v domovini normalno živeli. Niso pripravljeni prenašati nasilja, laži in žaljivk nekoga le zato, ker je bil izvoljen. To so pripadniki vse tanjšega srednjega sloja družbe, ki jim ni vseeno, kaj jim država ponuja za denar, ki ga oni dajo njej.
Razkorak med Srbijama je velik. Za dobro vseh v regiji lahko le upamo, da ni prevelik.
