V nadaljevanju preberite:

Talibi so vstopili v drugačen Kabul. Ne le zato, ker ima prašno in kaotično mesto vsaj trikrat več prebivalcev, kot tedaj, ko so se umaknili v »čakalnico«, ampak tudi zato, ker so bili prebivalci Kabula – marsikje na podeželju, ključu talibskega zmagoslavja, ni bilo tako – vsa ta leta v stiku s preostalim svetom, ker so delovale šole, ker je imelo mesto močan mednarodni pridih. Tega so se talibski voditelji pred vstopom v mesto, ki jih nikoli ni sprejelo, dobro zavedali: zato so, kljub vnaprej predani in (samo)poraženi afganistanski vojski, ki brez ameriško-koalicijske pomoči nikoli ni bila sposobna izpeljati večje vojaške operacije, storili vse, da med njihovo vrnitvijo v prestolnico ni prišlo do spopadov, obenem pa so vladnim uslužbencem ponudili amnestijo v novo vlado pa povabili »nekaj žensk«.

Odločili so se za zmes dobro režirane gledališke predstave in premeten PR – stike z javnostjo. Domačo in mednarodno.