Bele elite
Na prvi dan stavke zdravstvenih delavcev sem v zgodnjih popoldanskih urah na infekcijski kliniki v Ljubljani potrkal in vstopil v »sestrsko sobo«. Uvodoma sem se takoj opravičil šestim zdravstvenim delavkam, naj mi oprostijo, ker motim njihovo ustavno pravico … »Mi ne štrajkamo,« me je poučila prisotna zdravnica. (Domnevam, da je bila zdravnica, ker je imela na halji vse, kar običajno zdravniki imajo – svinčnike, tablico s priimkom, stetoskop, v žepu pa beležnico.) Dobil sem želene informacije in tudi potrebne napotke.
Ko sem zapuščal to zdravstveno ustanovo, sem se nehote spomnil svojih opažanj, zelo čustvenih občutkov. Na tem oddelku je bila od silvestra deset dni hospitalizirana meni draga oseba, za katero so odlično skrbeli in ji lajšali bolečine, domači pa smo jo obiskovali. Med vsakodnevnimi obiski sem z grozo opazoval uboge bolnike, hospitalizirane, katerih postelje in pomožne postelje so bile nameščene vzdolž vseh hodnikov, na hodniku pred dvigalom … (Nevredno visokega zdravstvenega stanja, kot ga je že imelo naše javno zdravstvo.) In med temi posteljami in hodniki so požrtvovalni zdravstveni delavci in delavke opravljali svoje poslanstvo, tolažili bolnike in jim lajšali bolečine. V njih vidim elito slovenskega zdravstva in nikakor ne v stavkajočih osebkih v belih haljah, ki so se posedli v predavalnici s primarno mislijo nase (in denar), a nikakor ne na bolnike …
Moram pa pošteno povedati, da sem v dobrih sedemdesetih letih imel z zdravstvom le dobre izkušnje. Imen spoštovanih zdravnic in zdravnikov, ki se jih ob vsakokratnem poseganju politike v zdravstvo hvaležno spominjam, ne bi navajal. Prepričan pa sem, da so tudi vsi ti, ki jih imam v mislih, v času zdravniške stavke ob svojih pacientih.
