Stavka!
Zdravniška stavka, ki jo organizira Fides, se v medijih veliko preveč dramatizira. V resnici je stavka rutinski proces nekoliko bolj zaostrenega sindikalnega dogovarjanja, ki bo na vrste vplival veliko manj kot mnoge »racionalizacije« vlade in ZZZS. Podobne zdravniške stavke so, na primer, pogoste tudi v sosednji Avstriji, ki nam je glede zdravstvenega standarda sicer že postala povsem nedosegljiv cilj – zaradi razlik v ekonomski uspešnosti obeh držav, zaradi katerih oni lahko financirajo zdravstvene kapacitete in standarde v skladu s (samo)podobo razvite EU, mi pa s svojo ekonomijo tega ne (z)moremo. Ker nimamo – to je vsa kruta resnica! Vse naše zdravstvene čakalne vrste in ideološko-zdravstvene razprtije so v resnici samo »igre lakote« tistih, ki se zaradi pomanjkanja in posledične eksistenčne stiske prej ali slej začnejo gristi med sabo. Izginjanje medsebojnega spoštovanja, mirnosti in solidarnosti, navijaško napadanje vlade ali Fidesa brez vpogleda v vsebino njunega spora – to so simptomi, ki kažejo, kako temeljito so nas »igre lakote« že preobrazile v panično, iracionalno, predcivilizacijsko družbo.
Dejstvo je, da je sedanja vlada za časa ministra Danijela Bešiča Loredana 20. 9. 2022 s Fidesom podpisala sporazum, da bo do 30. 6. 2023 vložila v zakonodajni postopek dopolnitev zakona o zdravniški službi, kjer bo oblikovan ločen plačni zdravstveni steber.
V devetih mesecih je mogoče narediti otroka, nikakor pa ni mogoče izdelati standardov in normativov za številne stroke in delovišča, ki jih imamo v zdravstvu.
Ker delam na univerzi, v resnici ne vem, kaj bi ta posebni steber rešil in izboljšal v delovanju zdravstvenih zavodov, ampak očitno se je podpisnikom to takrat zdelo smiselno. Zato se mi zdi vztrajanje Fidesa pri sporazumu razumljivo, saj delovanje vseh sindikatov, ne le Fidesa, temelji na etapnem »veslanju« od sporazuma do sporazuma. Če si vlada lahko kadarkoli in brez posledic premisli o lastnih, poldrugo leto starih sindikalnih podpisih – kakšna država s tem postajamo in kakšen smisel sploh še imajo sindikati ter njihova mesece in mesece trajajoča sestankovanja in pogajanja?
Zato razumem Fides, da že zaradi ohranjanja svoje sindikalne avtoritete vztraja, dokler se mu vlada, če je za njo zdravstveni steber nenadoma postal zgrešena ideja, ne opraviči z zares utemeljeno razlago. Na primer s tem, da vlada prejšnjega ministra razglasi za neprištevnega, predsednika vlade, ki se je strinjal s sporazumom, pa za zavedenega in neobveščenega o tem, kar naj bi zdravstveni steber sploh pomenil. A seveda je zadnji stavek samo ironičen preblisk. V resnici bi morala vlada v opravičilu, s katerim bi poskušala ohraniti verodostojnost preteklih in prihodnjih vladnih sporazumov s sindikati (in s tem tudi avtoriteto sindikatov), zelo obsežno in javno pojasniti svoja stališča do vsebin v sporazumu. Najprej o tem, kaj za vlado pomeni ločen plačni zdravstveni steber in kako je nameravala, skladno s sporazumom, v njem izdelati standarde in normative dela v zdravstvu ter kako je nameravala urediti plačevanje zdravstvenih delavcev glede na njihova specifična znanja, izkušnje in delovne obremenitve.
Potem pa bi vlada seveda morala pojasniti razloge, zaradi katerih podpisanega sporazuma ne (z)more ali noče več uresničiti. Naj nekdo iz vladnih krogov že vendar razumljivo pojasni prednosti in slabe strani načrtovanega zdravstvenega plačnega stebra. Da bomo vsi državljani in ne le zainteresirani zdravniki vedeli, zakaj je bila to enkrat dobra ideja, po poldrugem letu pa očitno ne več. Še bolj pa bi želel slišati od vlade, zakaj so podpisali, da bodo v devetih mesecih od podpisa sporazuma izdelali standarde in normative dela v zdravstvu, vključno z oceno delovnih obremenitev in specifičnih znanj, potrebnih za posamezna opravila. V devetih mesecih je mogoče narediti otroka, nikakor pa ni mogoče izdelati standardov in normativov za številne stroke in delovišča, ki jih imamo v zdravstvu.
Izdelava standardov za zdravstvene storitve je v Sloveniji proces, ki je šele v povojih. Najpomembnejši razlog je delovanje ZZZS, ki ni »prava« zavarovalnica, ki bi za plačilo zdravstvene storitve zahtevala tudi dokaze o njeni kakovostni izvedbi (klinične poti, protokole in verifikacije). ZZZS plačuje zdravstvene storitve »na zaupanje« s predpostavko, da zdravstveni zavodi storitve opravijo strokovno korektno. Posledica je izrazita revščina opisanih in formalno sprejetih kliničnih poti, priporočil in smernic, zlasti nacionalnih. Brez tradicije tovrstnih dokumentov, ki pravzaprav opisujejo konkretno klinično delo in postopke pri obravnavanju bolnikov, je seveda zelo težko dobro opisati posamezna delovna mesta in njihovo zahtevnost oziroma posebne obremenitve. Zato je bil vladni podpis pod devetmesečni rok za izdelavo standardov povsem neresen – še en razlog za opravičilo! Če bi napisali devet let, bi se mogoče izšlo, a bi bilo treba zares pohiteti.
Nič kaj bolje ni z normativi. Če bi hoteli določati enotne normative zdravstvenih storitev za vso državo, bi poleg standardov morali upoštevati še delovne razmere in tehnološko opremljenost posameznih delovnih okolij. Posamična preiskava lahko pri manjšem bolnišničnem laboratoriju vzame četrt ure časa, v velikem, robotiziranem laboratoriju pa manj kot minuto. Če bi želeli to pavšalno strpati v nacionalni normativ, bi morali (socialno pravično!) priznati četrturni normativ! Danes je tehnološka opremljenost, velikost in organiziranost zdravstvenih timov tako pomembna in hkrati različna med zdravstvenimi zavodi, da bi bila izdelava zares razdelanih standardov prav tako vsaj devetletni posel – in takrat bi zaradi tehnoloških sprememb morali spet od začetka. Zato normative v številnih primerih lahko še najrealneje določi vodstvo zdravstvene ustanove, ki pozna konkretne delovne procese in razmere. Seveda pa obstajajo tudi storitve, pri katerih nacionalni normativi pripomorejo k večji konkurenčnosti in učinkovitosti.
Skratka, vlada je pred poldrugim letom podpisala nekaj, za kar je (vsaj pri standardih in normativih) vedela, da ni mogoče. Upam, da je vedela. Podpis je bil samo blefiranje zaradi kupovanja časa. Zato bi bil čas za opravičilo, sicer bomo državljani dobili vtis, da je to pač način vladanja v naši državi.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.
