Blejsko jezero danes in nikoli več?
Če je Blejsko jezero naravna vrednota državnega pomena, mu morajo biti podrejeni vsi drugi interesi.
Odpri galerijo
Rezultati monitoringa o stanju jezerske vode z ozirom na kemijsko in ekološko stanje kažejo, da se stanje jezera slabša. Foto Voranc Vogel
Blejsko jezero danes in nikoli več? S tem sloganom je društvo Spoštujmo Bled zainteresirano javnost povabilo na predstavitev okoljske problematike Blejskega jezera. Številčen odziv je presegel pričakovanja organizatorjev in priča o tem, da s strani države in občine sicer zamolčano temo domačini prepoznavamo kot relevanten okoljski problem. Vabljeni strokovnjaki so vsak s svojega zornega kota opozorili na realno stanje, ki je razen ob vsakoletnem »cvetenju jezera« očem sicer nevidno. Rezultati monitoringa o stanju jezerske vode z ozirom na kemijsko in ekološko stanje kažejo, da se stanje jezera slabša, vključno s kisikovimi razmerami. Vzroki so posledica prekomernega vnosa hranil in organskih snovi, ključni viri pa spiranje s kmetijskih površin, vnos s komunalno vodo in z ribjo hrano.
V razpravi, ki je sledila, je izstopal živahen odziv prisotnih ribičev, saj sta krapolov in ribogojnica na Mišci pomembna onesnaževalca. Odziv je bil simptomatičen, saj vselej, ko naj bi ukrepi posegli v interesno sfero onesnaževalcev, ki je praviloma pridobitne narave, ti poskušajo minimizirati svoj delež. Krapolov in ribogojnico bi zaradi vnosa velikih količin hranil v jezero, katerega značilnosti sta slaba naravna pretočnost in skromna samočistilna zmogljivost, kazalo opustiti. Gre za komercialni dejavnosti ribiške družine (RD), ki sicer deluje v javnem interesu. Prodaja ribolovnih dovolilnic je vir dohodka, ki na letni ravni znaša okroglih 100.000 evrov. RD ima z ministrstvom za kmetijstvo sklenjeno koncesijsko pogodbo (KP), ki RD med drugim zavezuje, da koncesijo izvaja tudi v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in ohranjanje narave. Zakaj se torej ne prepove krapolova, ki je v neskladju z javnim interesom ohranjanja narave? Del odgovora zna biti v dejstvu, da je ribolov del turistične ponudbe Bleda in so ribiči znani kot gostje, ki nadpovprečno trošijo. Toda RD si s krapolovom pljuva v lastno skledo, saj se s hranili in organskimi snovmi preobremenjena jezerska voda neprečiščena izteka v Savo Bohinjko.
Lansko dlje časa trajajoče sušno obdobje je s cvetenjem alg v reki in smradom, ki je spremljal njihovo razpadanje, naplavilo opozorilo o kompleksni povezanosti med nebrzdanim turizmom, naravo in vplivom na okolje. Vztrajanje pri krapolovu na dolgi rok torej ogroža ribolov tudi v Savi Bohinjki, ki je dolvodno od iztoka Jezernice očitno že onesnažena, RD pa oglašuje ribolov v »kristalno čisti reki«. Gre za verodostojnost oglaševane ponudbe, ki najeda ugled Bleda. Zgubljen ugled pa je težko ponovno pridobiti. Čas bo pokazal, ali se bo RD sposobna samoiniciativno odreči krapolovu v dobrobit prispevka k izboljšanju stanja jezera. V kolikor se to ne bo zgodilo, je na potezi koncendent, ki bo moral tehtati med dvema javnima interesoma: ohranjanjem naravne vrednote ali turistične ponudbe.
Že aprila 2018 je Arso ključnim institucijam na državni in lokalni ravni, ki lahko bistveno pripomorejo k ohranitvi jezera, poslal dopis, v katerem jih seznanja s slabšanjem stanja jezera. Neodzivnost in neukrepanje pristojnih pričata o tem, da je okoljski vidik podrejen ekonomski učinkovitosti (iz)rabe tega enkratnega prostora. Največji onesnaževalec je kmetijstvo v zaledju, predvsem na območju severno od jezera – intenzivno kmetovanje ter gnojenje njiv in travnikov v pojezerju. Občina se pohvali, da »skuša vplivati na bolj pozitivno kmetijsko prakso in že nekaj let kmetom z Bleda in Gorij brezplačno deli preparate za razsmrajevanje gnojnice«! V začetku leta je v občinskem glasilu pozvala k oddaji pobud za načrtovanje kmetijskih objektov, ki bi vključevali stavbe za rastlinsko pridelavo in za rejo živali. Torej se načrtuje širjenje kmetijske dejavnosti, ki že v sedanjem obsegu predstavlja največji problem pri onesnaževanju jezera. Utemeljeno se postavlja vprašanje, kje ostaja zdrava kmečka pamet.
Če je Blejsko jezero naravna vrednota državnega pomena, potem je vzpostavitev njegovega dobrega zdravstvenega stanja v skupnem javnem interesu, vsi ostali mu morajo biti podrejeni. Narava, prostor in okolje so glavni viri turizma (»zelena turistična destinacija«) in zaenkrat še konkurenčna prednost Bleda. Toda kako dolgo še? Narava namreč nima glasnika. Povedno je, da okoljske problematike jezera javno nista tematizirala niti država, ki je lastnica, niti občina, kjer se eksploatacija in onesnaževanje dogajata, temveč društvo, ki ni zadovoljno s stanjem naravne vrednote. Indolenten odnos države in občine ter vseh deležnikov pri onesnaževanju zahteva takojšnje ukrepanje. Rešitev je v odstranjevanju vzrokov. Odgovorni sta država in občina. Vse dokler ne bo sistemske ureditve, ne gre pričakovati uspešne okoljske sanacije jezera. Občina bi morala sprejeti program o varstvu okolja, vlada pa uredbo o podrobnem načrtu upravljanja z vodami (PNUV) za Blejsko jezero. Gre za projekt, ki so ga skupina strokovnjakov, predstavnikov občine in MOP začeli leta 2012, pa do danes ni bil dokončan. Le zakaj ne?
Če naj bo Blejsko jezero »ključni trajnostni gradnik celotnega blejskega turizma« tudi v prihodnje in »zelena podoba«, verodostojna tudi v okoljskem smislu, potem je čas, da se kot družba dogovorimo o tem, kakšen Bled želimo tudi v odgovornosti do prihodnjih rodov. Naj v razmislek vsem deležnikom pri onesnaževanju Blejskega jezera zaključim s starim rekom: »Svinja bere želod, pa ne ve, od kod pada.«
V razpravi, ki je sledila, je izstopal živahen odziv prisotnih ribičev, saj sta krapolov in ribogojnica na Mišci pomembna onesnaževalca. Odziv je bil simptomatičen, saj vselej, ko naj bi ukrepi posegli v interesno sfero onesnaževalcev, ki je praviloma pridobitne narave, ti poskušajo minimizirati svoj delež. Krapolov in ribogojnico bi zaradi vnosa velikih količin hranil v jezero, katerega značilnosti sta slaba naravna pretočnost in skromna samočistilna zmogljivost, kazalo opustiti. Gre za komercialni dejavnosti ribiške družine (RD), ki sicer deluje v javnem interesu. Prodaja ribolovnih dovolilnic je vir dohodka, ki na letni ravni znaša okroglih 100.000 evrov. RD ima z ministrstvom za kmetijstvo sklenjeno koncesijsko pogodbo (KP), ki RD med drugim zavezuje, da koncesijo izvaja tudi v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in ohranjanje narave. Zakaj se torej ne prepove krapolova, ki je v neskladju z javnim interesom ohranjanja narave? Del odgovora zna biti v dejstvu, da je ribolov del turistične ponudbe Bleda in so ribiči znani kot gostje, ki nadpovprečno trošijo. Toda RD si s krapolovom pljuva v lastno skledo, saj se s hranili in organskimi snovmi preobremenjena jezerska voda neprečiščena izteka v Savo Bohinjko.
Lansko dlje časa trajajoče sušno obdobje je s cvetenjem alg v reki in smradom, ki je spremljal njihovo razpadanje, naplavilo opozorilo o kompleksni povezanosti med nebrzdanim turizmom, naravo in vplivom na okolje. Vztrajanje pri krapolovu na dolgi rok torej ogroža ribolov tudi v Savi Bohinjki, ki je dolvodno od iztoka Jezernice očitno že onesnažena, RD pa oglašuje ribolov v »kristalno čisti reki«. Gre za verodostojnost oglaševane ponudbe, ki najeda ugled Bleda. Zgubljen ugled pa je težko ponovno pridobiti. Čas bo pokazal, ali se bo RD sposobna samoiniciativno odreči krapolovu v dobrobit prispevka k izboljšanju stanja jezera. V kolikor se to ne bo zgodilo, je na potezi koncendent, ki bo moral tehtati med dvema javnima interesoma: ohranjanjem naravne vrednote ali turistične ponudbe.
Krapolov (na fotografiji) in ribogojnica na Mišci sta pomembna onesnaževalca Blejskega jezera. Foto Mavric Pivk
Že aprila 2018 je Arso ključnim institucijam na državni in lokalni ravni, ki lahko bistveno pripomorejo k ohranitvi jezera, poslal dopis, v katerem jih seznanja s slabšanjem stanja jezera. Neodzivnost in neukrepanje pristojnih pričata o tem, da je okoljski vidik podrejen ekonomski učinkovitosti (iz)rabe tega enkratnega prostora. Največji onesnaževalec je kmetijstvo v zaledju, predvsem na območju severno od jezera – intenzivno kmetovanje ter gnojenje njiv in travnikov v pojezerju. Občina se pohvali, da »skuša vplivati na bolj pozitivno kmetijsko prakso in že nekaj let kmetom z Bleda in Gorij brezplačno deli preparate za razsmrajevanje gnojnice«! V začetku leta je v občinskem glasilu pozvala k oddaji pobud za načrtovanje kmetijskih objektov, ki bi vključevali stavbe za rastlinsko pridelavo in za rejo živali. Torej se načrtuje širjenje kmetijske dejavnosti, ki že v sedanjem obsegu predstavlja največji problem pri onesnaževanju jezera. Utemeljeno se postavlja vprašanje, kje ostaja zdrava kmečka pamet.
Če je Blejsko jezero naravna vrednota državnega pomena, potem je vzpostavitev njegovega dobrega zdravstvenega stanja v skupnem javnem interesu, vsi ostali mu morajo biti podrejeni. Narava, prostor in okolje so glavni viri turizma (»zelena turistična destinacija«) in zaenkrat še konkurenčna prednost Bleda. Toda kako dolgo še? Narava namreč nima glasnika. Povedno je, da okoljske problematike jezera javno nista tematizirala niti država, ki je lastnica, niti občina, kjer se eksploatacija in onesnaževanje dogajata, temveč društvo, ki ni zadovoljno s stanjem naravne vrednote. Indolenten odnos države in občine ter vseh deležnikov pri onesnaževanju zahteva takojšnje ukrepanje. Rešitev je v odstranjevanju vzrokov. Odgovorni sta država in občina. Vse dokler ne bo sistemske ureditve, ne gre pričakovati uspešne okoljske sanacije jezera. Občina bi morala sprejeti program o varstvu okolja, vlada pa uredbo o podrobnem načrtu upravljanja z vodami (PNUV) za Blejsko jezero. Gre za projekt, ki so ga skupina strokovnjakov, predstavnikov občine in MOP začeli leta 2012, pa do danes ni bil dokončan. Le zakaj ne?
Če naj bo Blejsko jezero »ključni trajnostni gradnik celotnega blejskega turizma« tudi v prihodnje in »zelena podoba«, verodostojna tudi v okoljskem smislu, potem je čas, da se kot družba dogovorimo o tem, kakšen Bled želimo tudi v odgovornosti do prihodnjih rodov. Naj v razmislek vsem deležnikom pri onesnaževanju Blejskega jezera zaključim s starim rekom: »Svinja bere želod, pa ne ve, od kod pada.«
