Čakajoč na zimo

Na zimo čakamo že od novembra. Je sploh bilo takrat kaj snega po dolinah in kotlinah? Decembra je čakanje doseglo vrhunec za božič. Napovedi so bile v tem času vsaj tri, a snega od nikoder, tako da je še vremenar Andrej Velkavrh razočarano ostal brez komentarja.

Sneg je beračev gnoj, pravi pregovor. Kaj bo letos s takimi berači? Le kakšno letino si lahko obetajo! Če bosta prosinec in svečan lepa, bo zima dolga, me poučuje znanstvenica. Če bo zima topla, bo maja pozeba na drevju kot lani in spet ne bo sadja, izraža svojo bojazen podeželanka.

Kaj pa mestno ljudstvo? Veseli se zime, kakršna je. Brez snega, kajti tako so poti najlažje prevozne in prehodne. Na sneg se hodi v hribe. In astmatiki? Veselimo se visokih temperatur in brezsnežnega časa tisti, ki smo alergični na vlago in mraz.



Še se spominjam kolegice, ki je pred 20 leti prišla poučevat v Ljubljano s Primorske in se ni nehala čuditi snežinkam: »Pri nas je sneg samo po hribovju, je gostolela. Tu pa četrt metra snega. Grozno!«

Meni pa je bil najbolj grozen žled pred leti, ko sem se morala zaradi njega celo za en teden preseliti v drug kraj. Še zdaj kaže Sovič, hribec nad Postojnsko jamo, sledove te naravne ujme. Pa so govoričili in pametovali: To bo sanirano v nekaj letih. A so se krepko ušteli. Na Soviču ponosno stoji eno samo samcato drevo, še vedno, še danes, tako kot takrat, ko je drugo drevje sklestil žled!

Toda vrnimo se k snegu. Je sedanji napovedi verjeti ali ne? Pravi kolegica v prijateljevanju: »Če že bo, naj ga bo samo dva, tri centimetre.« Se povsem strinjam. In naj kar se da hitro skopni! Že zaradi mojega zdravja!

P. S: Seveda je novembra zapadel sneg, pa ne le dva do tri centimetre, temveč pri nas toliko, da ga imamo sredi mesta še vedno na kupu v premeru dva metra, sem ga ravno v torek ocenila na lastne oči! Zdaj smo pa že sredi januarja.