Gremo mi po svoje

»Z izdatno pomočjo ZDA in Nata smo pogumno preživeli rusko grožnjo leta 1948,« piše g. Vojko Volk, diplomat in državni sekretar v vladi. Čudno, kajti Nato je bil ustanovljen skoraj leto dni kasneje in ni verjeti, da bi bila prva naloga zoperstavljanje Sovjetski zvezi zaradi Jugoslavije. ZDA so bile dolgo časa sumničave. Pomoč so zavlačevale, dokler niso dojele strateških koristi. In takrat so bile drugačne, kot so danes, ko pomoč Ukrajini zaračunavajo z izsiljenimi posli.

Z domišljijskim uvodnim spisom državni sekretar uvede projekcijo, ki jo sam intonira z vprašanjem. Tudi nadaljevanje spisa kaže njegovo utirjeno mnenje. Na primer, da »greh Ukrajine sploh ni bila namera vstopa v Nato«. Že nekaj let poslušamo prav nasprotno. Analitiki državljanske vojne v Ukrajini razlagajo, da so pozornost Ruske federacije (RF) izzvali ukrajinski ultranacionalisti in z zahtevo po vključitvi v Nato, ki jo vneto podžiga Zahod, dali povod za vojaško intervencijo. Svarilo primerljive kubanske krize je bilo ignorirano.

Odvod pozornosti od razlogov za izbruh vojne, usmerjen na način vladanja v RF, je nedostojen slepilni manever. »Skrajni levici« pripisati, da jo Putin imponira, je nizkotno. Režima v RF nihče ne zagovarja. Nepristranost pa dopušča analogijo, da je Nato zaradi etničnega čiščenja na Kosovu po nareku ZDA bombardiral Beograd, RF pa naj bi le mirno gledala diskriminacijo državljanov Ukrajine ruske narodnosti in nasilje nad njimi (pokol v Odesi).

Pozornost velja dilemi članstvo v Natu ali ne? Ta od ustanovitve dalje ni nedolžen. Po razpadu Varšavskega pakta je sploh izgubil razlog obstoja. Že prej, leta 1966, se mu je uprl de Gaulle. Pred nekaj leti je francoski predsednik Macron izjavil, da je Nato »intelektualno mrtev«. Kot se zdi, je na enak način »mrtev« tudi v sedanji histeriji oboroževanja po nareku domišljavega predsednika ZDA, ki Nato pretvarja v agenturo za razcvet orožarske industrije. Ne le to – od ene članice Nata zahteva Grenlandijo, od druge, naj postane zvezna država ZDA. Zares obetavna druščina »obrambnega pakta«, v katerega naj neomajno verujemo.

Glede nasprotujočih si informacij o zavezah članstva, kaj šele o statusu nevtralnosti, o napihovanju ogroženosti in o višini članarine se od državnega sekretarja nadejamo odgovorov:

Ali »kolektivna obramba« pomeni (vključuje) tudi obrambo napadene članice Nata s strani druge članice Nata? Kako vidi vlogo Nata v primeru zasedbe Grenlandije? Nas ogrožajo zemljevid Madžarske, himna sosednje avstrijske dežele, potuhnjena intenca Italije in nemoteno izvajanje načrta velike Hrvaške v Piranskem zalivu?

Ali mora status nevtralne države (po dr. Jeleni Juvan) res potrditi še kdo? Po haški konvenciji naj bi bila nevtralnost stvar enostranske razglasitve države.

Dobro je vedeti tudi, kakšen odstotek BDP namenjajo obrambi države, ki niso članice Nata: Irska, Švica, Avstrija, Malta, Ciper?

**

Marko Apih, Ljubljana