Hamletovsko vprašanje: Biti ali ne biti v Natu?

V članku Rudi Rizman citira odgovor Donalda Trumpa nekemu novinarju, da je razlaga 5. člena pogodbe o severnoatlantskem zavezništvu odvisna od interpretacije.

O Donaldu Trumpu si lahko vsak misli svoje, a tukaj ima prav.

Relevantni del omenjenega 5. člena se glasi: Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, in zaradi tega soglašajo, da bo v primeru takega oboroženega napada vsaka od njih ob uresničevanju pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe, ki jo priznava 51. člen ustanovne listine Združenih narodov, pomagala tako napadeni pogodbenici ali pogodbenicam s takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, vključno z uporabo oborožene sile, da se ponovno vzpostavi in ohranja varnost severnoatlantskega območja. (vir: https://www.nato.int/cps/en/natohq/topics_110496.htm, prevod http://nato.gov.si/slo/dokumenti/severnoatlantska-pogodba/)

Ključni del citiranega člena je: »... such action as it deems necessary ...« To v slovenščino lahko prevedemo kot: »... takšno ukrepanje, kot se ji [državi članici Nato pakta] zdi potrebno ...«

Torej že sam 5. člen vsebuje varovalko: katerakoli članica lahko reče v primeru napada na drugo članico, da se ji v konkretnem primeru ne zdi potrebno (ali primerno) ukrepati. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. In še zmeraj ostane v območju spoštovanja 5. člena severnoatlantske pogodbe.

To pišem zato, ker se v javnosti prevečkrat omenja 5. člen severnoatlantske pogodbe v kontekstu nekega avtomatizma, ki naj bi članicam zagotovil pomoč v primeru napada.

***

Miroslav Vulović, Ljubljana