Imamo Trg svobode ali Trg represije nad mladimi? (2)
Dijaki so z načinom protesta z množičnim zbiranjem kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije.
Odpri galerijo
Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Dijaki pa so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije.Foto Leon Vidic/Delo
Kot upokojeni šolnik razumem zaskrbljenost mariborskih kolegov za dogajanje na področju izobraževanja in za usodo šolajočih se v prispevku pod naslovom Ali imamo v Mariboru res Trg svobode? V Delu 15. marca na strani 7 in na spletu pod naslovom Imamo Trg svobode ali Trg represije nad mladimi?
Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Res je tudi, da v socializmu milica česa takega ne bi storila. Bi ubrali druga pota. Vsekakor je to znamenje določene živčnosti vladajočih, ki so sredi epidemije naveličani protestov na vseh ravneh namesto sodelovanja pri ustavljanju epidemije.
Dobro se je zavedati nekaterih okoliščin omenjenega protesta. Odločilna okoliščina je, da se okužba še vedno širi, zdaj hitreje, zdaj počasneje; smo še vedno sredi epidemije in obveznih higienskih ukrepov. Šolanje po spletu je za marsikoga lahko duhamorno, za mnoge družine velika težava, a skoraj polovici dijakov v državi (45 odstotkov) je kar ustrezalo (izjava predsednice Dijaške organizacije Maje Kalin, STA, 9. februarja).
To pomeni, da mariborski dijaki ne zastopajo stališč skoraj polovice dijakov v državi. To velja tudi za gibanje ali pobudo Zahtevamo šolo. Njihovo peticijo za pouk v šolah je podpisalo dobre tri odstotke srednješolcev (spletna stran peticije, 18. marec), kar pomeni, da se neupravičeno razglašajo za predstavnike vseh slovenskih dijakov in šolarjev, kar izražajo s podpisom »šolarji in dijaki Republike Slovenije« pod peticijo.
Ta samozvana predstavniška skupina se je dogovarjala z ministrico za sestanek, in če jim ne bi bilo ugodeno, so pretili z bojkotom pouka in protesti. Kljub temu da gre za zahtevo organizirane manjšine, je ministrstvo napovedalo sestanek z dijaki za 3. februar in ga istega dne preložilo na 9. februar, ko je bil napovedan dijaški protest (poročilo STA, 3. februarja). Možno je, da je bila to taktična poteza ministrstva, da bi onemogočilo protest. Vsekakor so dijaki bolje šahirali in so izvedli protest, kar pomeni, da jih imamo upravičeno za odrasle, ne za uboge otroke. A to pomeni tudi, da so raje šli na cesto kot na pogovor za rešitev težave, kar kaže na neupravičeno, a zagreto politizacijo zadeve.
Še k nekaterim trditvam v pismu šolnikov. Mariborski dijaki naj bi zahtevali »ustavno pravico do izobraževanja, ko hočejo pouk v šolah«. Ustavna pravica do izobraževanja je bila med epidemijo zagotovljena s šolanjem po spletu. Mariborski dijaki so zahtevali zagotavljanje te pravice na »normalen«, idealen način, kakršen je bil, ko epidemije ni bilo. Njihova zahteva je upravičena, a vedeti moramo, da tudi druge ustavne pravice niso zagotovljene v popolnosti ali na najbolj zaželen način, vsekakor ne v izjemnih okoliščinah naravne ujme.
Dijaki so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije. Če policija res ni bila dosledna pri obravnavanju kršitev drugih skupin, je možno, da je bil njen poseg izgovor, vendar ostane dejstvo, da so dijaki z množičnim zbiranjem kršili odlok. V imenu svoje ustavne pravice do šolanja so kršili ustavno pravico mnogih do zdravja. Zahteve, da »bi morali kaznovati vse«, če so jih nekaj, ne razumem. Vsaka policija popiše (ali aretira) bolj izpostavljene, tudi če v protestih sodeluje množica. Šolniki pravijo: »oblast razume /protest/ kot napad nanjo«.
Kako oblast razume ta protest, ne vem, ni pa taka presoja protesta povsem brez osnove. Oblast se je odzvala nespametno, živčno in po nepotrebnem kaznovalno. Da bi bili oblasti izobraženi ljudje nevarni, je iz trte zvita zastarela sodba o oblastnikih v časih, ko je bilo ljudstvo nepismeno. Danes se vsaka oblast zaveda pomena izobraževanja in temu namenja tudi primerna sredstva in posebno ministrstvo, ki pa ga šolajoči se zdaj očitno ne marajo.
Skratka, sumim, da je za vsem, po svoje razumljivim in upravičenim protestom strankarska politika ali od nje v svojih presojah in ravnanju odvisno prebivalstvo, vključno s šolniki.
Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Res je tudi, da v socializmu milica česa takega ne bi storila. Bi ubrali druga pota. Vsekakor je to znamenje določene živčnosti vladajočih, ki so sredi epidemije naveličani protestov na vseh ravneh namesto sodelovanja pri ustavljanju epidemije.
Dobro se je zavedati nekaterih okoliščin omenjenega protesta. Odločilna okoliščina je, da se okužba še vedno širi, zdaj hitreje, zdaj počasneje; smo še vedno sredi epidemije in obveznih higienskih ukrepov. Šolanje po spletu je za marsikoga lahko duhamorno, za mnoge družine velika težava, a skoraj polovici dijakov v državi (45 odstotkov) je kar ustrezalo (izjava predsednice Dijaške organizacije Maje Kalin, STA, 9. februarja).
To pomeni, da mariborski dijaki ne zastopajo stališč skoraj polovice dijakov v državi. To velja tudi za gibanje ali pobudo Zahtevamo šolo. Njihovo peticijo za pouk v šolah je podpisalo dobre tri odstotke srednješolcev (spletna stran peticije, 18. marec), kar pomeni, da se neupravičeno razglašajo za predstavnike vseh slovenskih dijakov in šolarjev, kar izražajo s podpisom »šolarji in dijaki Republike Slovenije« pod peticijo.
Ta samozvana predstavniška skupina se je dogovarjala z ministrico za sestanek, in če jim ne bi bilo ugodeno, so pretili z bojkotom pouka in protesti. Kljub temu da gre za zahtevo organizirane manjšine, je ministrstvo napovedalo sestanek z dijaki za 3. februar in ga istega dne preložilo na 9. februar, ko je bil napovedan dijaški protest (poročilo STA, 3. februarja). Možno je, da je bila to taktična poteza ministrstva, da bi onemogočilo protest. Vsekakor so dijaki bolje šahirali in so izvedli protest, kar pomeni, da jih imamo upravičeno za odrasle, ne za uboge otroke. A to pomeni tudi, da so raje šli na cesto kot na pogovor za rešitev težave, kar kaže na neupravičeno, a zagreto politizacijo zadeve.
Še k nekaterim trditvam v pismu šolnikov. Mariborski dijaki naj bi zahtevali »ustavno pravico do izobraževanja, ko hočejo pouk v šolah«. Ustavna pravica do izobraževanja je bila med epidemijo zagotovljena s šolanjem po spletu. Mariborski dijaki so zahtevali zagotavljanje te pravice na »normalen«, idealen način, kakršen je bil, ko epidemije ni bilo. Njihova zahteva je upravičena, a vedeti moramo, da tudi druge ustavne pravice niso zagotovljene v popolnosti ali na najbolj zaželen način, vsekakor ne v izjemnih okoliščinah naravne ujme.
Dijaki so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije. Če policija res ni bila dosledna pri obravnavanju kršitev drugih skupin, je možno, da je bil njen poseg izgovor, vendar ostane dejstvo, da so dijaki z množičnim zbiranjem kršili odlok. V imenu svoje ustavne pravice do šolanja so kršili ustavno pravico mnogih do zdravja. Zahteve, da »bi morali kaznovati vse«, če so jih nekaj, ne razumem. Vsaka policija popiše (ali aretira) bolj izpostavljene, tudi če v protestih sodeluje množica. Šolniki pravijo: »oblast razume /protest/ kot napad nanjo«.
Kako oblast razume ta protest, ne vem, ni pa taka presoja protesta povsem brez osnove. Oblast se je odzvala nespametno, živčno in po nepotrebnem kaznovalno. Da bi bili oblasti izobraženi ljudje nevarni, je iz trte zvita zastarela sodba o oblastnikih v časih, ko je bilo ljudstvo nepismeno. Danes se vsaka oblast zaveda pomena izobraževanja in temu namenja tudi primerna sredstva in posebno ministrstvo, ki pa ga šolajoči se zdaj očitno ne marajo.
Skratka, sumim, da je za vsem, po svoje razumljivim in upravičenim protestom strankarska politika ali od nje v svojih presojah in ravnanju odvisno prebivalstvo, vključno s šolniki.
