Kanal C0 dodatno ogroža pitno vodo za Ljubljančane
Projekt gradnje kanala C0 ne upošteva ekološkega pravila, da se odpadne vode že na mestu nastanka očisti.
Odpri galerijo
Voka in MOP sta ta napačni projekt potrdila proti pravilom stroke, saj je pitna podtalnica tako v Hrastju kot v Klečah že danes brez tega kanala potencialno izpostavljena onesnaževanju. Foto Jože Suhadolnik
Delo je zadnje mesece objavilo več prispevkov o gradnji kanalizacijskega kanala C0, s katerim nameravajo investitorji povezati kanalizacijsko omrežje Medvod in Vodic z ljubljansko centralno čistilno napravo prek območja, pod katerim je napajalno zaledje vodarne Kleče. Delo je 24. julija v članku Nova ovira za kanalizacijo čez vodonosnik poročalo, da »so lastniki zemljišč večkrat zaustavili poskus začetka gradnje kanala C0« in da so zdaj »kmetje najeli varnostno službo, ki bo onemogočala gradnjo kanalizacije na zasebnem zemljišču«. V javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija Snaga (Voka), ki vodi izvajanje projekta, o tem pravijo, kot beremo v članku, da »nekateri posamezniki gradnji tega kanala nasprotujejo, kar v Voki »obžalujejo« in hkrati opozarjajo, da »s tem nastaja gospodarska škoda«.
Ob takšnih pojasnilih Voke je treba ponovno jasno povedati, da je ta projekt za 135 milijonov evrov z 20 kilometrov dolgim kanalom in rekonstrukcijo ljubljanske centralne čistilne naprave (CČN) od Vodic prek pitne podtalnice Ljubljanskega polja že v osnovi napačen, ker bo po nepotrebnem dodatno ogrozil pitno vodo za 300.000 Ljubljančanov iz glavnih črpališč Ljubljanskega vodovoda v Klečah in Hrastju, ko lahko v Hrastju že zdaj zaradi onesnažene podtalnice načrpajo le še 18 odstotkov ali petkrat manj vode od zgrajene zmogljivosti črpališča!
Zato škoda ne nastaja zaradi teh posameznikov, kmetov, ki branijo svoja zemljišča, ampak zaradi javnega podjetja Voka ter ministrstva za okolje in prostor (MOP), ki sta ta napačni projekt potrdila proti pravilom stroke – brez enakovredne primerjave vseh možnih strokovno relevantnih rešitev, kot zahtevata 3. člen zakona o vodah iz leta 2002 in 20. člen uredbe o izvajanju javnih investicij.
Projekt gradnje kanalizacijskega kanala C0 ne upošteva ekološkega pravila, da se odpadne vode že na mestu nastanka očisti in se jih po najkrajši poti vrne v naravni vodni krog, kar omogočajo druge rešitve, ne pa da se – kot pri tem projektu – neočiščena odpadna voda vodi 20 kilometrov daleč na ljubljansko CčN, in to nad pitno podtalnico Ljubljanskega polja, ki je že brez tega kanala potencialno ogrožena. Iz objavljenega slikovnega gradiva o gradnji je mogoče videti, da gre za drago, a za varovanje podtalnice gradbeno-tehnično vprašljivo izvedbo kanala.
Voka in MOP sta ta napačni projekt potrdila proti pravilom stroke, saj je pitna podtalnica tako v Hrastju kot v Klečah že danes brez tega kanala potencialno izpostavljena onesnaževanju iz mesta, železniškega in avtocestnega križa s severno obvoznico, iz primestnih naselij in iz kmetijstva. Zato je treba s tem denarjem namesto gradnje dragega kanalizacijskega kanala prek Ljubljanskega polja trajno zavarovati pitno podtalnico obeh črpališč, torej na Klečah in v Hrastju, z umetnim bogatenjem iz Save, kot jo že leta varujejo na črpališču vodovoda Hardhof za Zürich, v Amsterdamu, sosednjem Gradcu, tudi v Mariboru in drugje. Črpališču v Hrastju bi povrnili 100-odstotno kapaciteto, za katero je bilo zgrajeno. Za Vodice je treba le dograditi obstoječo čistilno napravo na okoli 5000 PE (PE je populacijska enote onesnaženja odpadne vode), v krajih ob trasi nepotrebnega kanala pa še druge manjše čistilne naprave. Odpadno vodo večjih Medvod in Šentvida je treba očistiti na lastnih ali na večji skupni čistilni napravi v Šentvidu.
Christian Spar iz komisije EU za kohezijska sredstva, ki je ta napačni projekt sprejela, je lani decembra v oddaji na slovenski nacionalni televiziji povedal, »da sam projekt ni v nasprotju s predpisi EU, vendar mora vsaka država upoštevati tudi lastne zakone«. To sta zakon o vodah in uredba o izvajanju javnih investicij, ki jih MOP (po pismu št. 350-03-82/93 12/01 z dne 19. januarja 1996), ki v državi upravlja vode, ne upošteva, češ da »noben v republiki Sloveniji veljaven predpis ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija projektne dokumentacije, niti odgovornosti za ceno gradnje, ki se dovoljuje z odločbo«. Agencija za okolje pa je ta napačni projekt pozitivno ocenila in potrdila – zato ga še enkrat, po že izdanih vodnih soglasjih, ne bo več preverjala.
Zato na Voki in MOP strokovno regularna obravnava zaščite ljubljanske podtalnice s tem napačnim projektom ni mogoča, prav tako kot ni bila mogoča pred 17 leti, ko so pred severno ljubljansko obvoznico »zavarovali« črpališče v Hrastju z 10 kilometrov dolgim nepropustnim kanalom iz duktilne litoželezne litine.
Voka je po podatkih MOP za 360.000 PE veliko napravo s tretjo stopnjo čiščenja že leta 2002 sklenila pogodbo za 43 milijonov evrov, kot je stala tudi po nemških normah (Wasserwirtschaft Abwasser Abfall, 47. Jahrgang, Nr. 7., julij 2000, stran 1036), po kateri pa tretja faza čiščenja ni bila zgrajena. S povečanjem te naprave v obravnavanem načrtu za 40 milijonov evrov na 550.000 PE bo ta naprava stala 83 milijonov evrov, kar je 26 milijonov ali 46 odstotkov več od 57 milijonov evrov, kot stane po cenah za eno populacijsko enoto PE enako velika čistilna naprava v Nemčiji. Razlika je še večja, ker v to ceno 83 milijonov evrov niso vključeni stroški za zemljišče in za to napravo že prej zgrajeno upravno stavbo – z garažami in črpališčem odpadne vode. V Celju je sicer manjša čistilna naprava za 85.000 PE s kompletno tretjo stopnjo čiščenja po istih nemških normah z višjo ceno naprave za 1 PE stala 17 milijonov evrov. Zgradili so jo (po podatkih na spletu) za 12 milijonov evrov, torej 5 milijonov evrov oziroma 30 odstotkov ceneje.
Razlika med 30 odstotkov cenejšo celjsko in 46 odstotkov dražjo ljubljansko čistilno napravo ne preseneča: samo za uvoz nepotrebne opreme za sušenje blata iz čistilne naprave so plačali 6,9 milijona evrov. Dodatne cene za velika zgrajena nepotrebna gnilišča z rezervoarjem za bioplin in strojnico z bobnom za sušenje blata pa ni težko ugotoviti: na trikrat večji čistilni napravi Ruhleben v Berlinu so vse te objekte zaradi negospodarnosti že pred več 20 leti opustili. Na celjski in mariborski, kot na večini čistilnih naprav na svetu, takšnega sušenja ne uporabljajo.
Medtem ko morajo slovenski državljani, znanstveniki, inženirji, gospodarstveniki odgovorno delati na neprizanesljivem situ svetovne konkurence, v Voki na monopolnem področju voda ne zaščitijo pitne podtalnice na Ljubljanskem polju za 300.000 prebivalcev, ampak z novim kanalom za 135 milijonov evrov to pitno podtalnico dodatno ogrožajo. Na Iškem vršaju in zdaj v Kosezah pa zgradijo in iščejo nova črpališča! In še drugi primer: na Rižanskem vodovodu bi za 100 milijonov evrov zgradili novo akumulacijo s 57 metri visoko zemeljsko pregrado. Vode iz dveh akumulacij na Moli in Klivniku pa zaradi napačnega predpisa MOP za ekološko še dopustne pretoke reke Reke od leta 1990 ne dobijo soglasja! Škoda, ker Rižanski vodovod zato že več kot 30 let nima dovolj vode, pa je že višja od 150 milijonov evrov. Toda birokrati na MOP, ki upravlja vodo, največje naravno bogastvo, tega predpisa ne popravijo.
Zaradi podobnih napak, in ker država razen načelnih stališč nima znanstveno podprte strategije upravljanja voda, je že nastala in še nastaja velika škoda. Če bi jo ocenili, ne šteje v milijonih, ampak milijardo in več evrov. O tem strokovno korektna obravnava tako kot o načrtu za 20 kilometrov dolg kanal in ljubljansko CČN v Voki, MOP in drugih za to področje pristojnih institucijah že leta ni mogoča.
Ob takšnih pojasnilih Voke je treba ponovno jasno povedati, da je ta projekt za 135 milijonov evrov z 20 kilometrov dolgim kanalom in rekonstrukcijo ljubljanske centralne čistilne naprave (CČN) od Vodic prek pitne podtalnice Ljubljanskega polja že v osnovi napačen, ker bo po nepotrebnem dodatno ogrozil pitno vodo za 300.000 Ljubljančanov iz glavnih črpališč Ljubljanskega vodovoda v Klečah in Hrastju, ko lahko v Hrastju že zdaj zaradi onesnažene podtalnice načrpajo le še 18 odstotkov ali petkrat manj vode od zgrajene zmogljivosti črpališča!
Zato škoda ne nastaja zaradi teh posameznikov, kmetov, ki branijo svoja zemljišča, ampak zaradi javnega podjetja Voka ter ministrstva za okolje in prostor (MOP), ki sta ta napačni projekt potrdila proti pravilom stroke – brez enakovredne primerjave vseh možnih strokovno relevantnih rešitev, kot zahtevata 3. člen zakona o vodah iz leta 2002 in 20. člen uredbe o izvajanju javnih investicij.
Projekt gradnje kanalizacijskega kanala C0 ne upošteva ekološkega pravila, da se odpadne vode že na mestu nastanka očisti in se jih po najkrajši poti vrne v naravni vodni krog, kar omogočajo druge rešitve, ne pa da se – kot pri tem projektu – neočiščena odpadna voda vodi 20 kilometrov daleč na ljubljansko CčN, in to nad pitno podtalnico Ljubljanskega polja, ki je že brez tega kanala potencialno ogrožena. Iz objavljenega slikovnega gradiva o gradnji je mogoče videti, da gre za drago, a za varovanje podtalnice gradbeno-tehnično vprašljivo izvedbo kanala.
Namesto gradnje dragega kanalizacijskega kanala prek Ljubljanskega polja je treba s tem denarjem trajno zavarovati pitno podtalnico obeh črpališč, torej na Klečah (na fotografiji) in v Hrastju. Foto Jože Suhadolnik
Voka in MOP sta ta napačni projekt potrdila proti pravilom stroke, saj je pitna podtalnica tako v Hrastju kot v Klečah že danes brez tega kanala potencialno izpostavljena onesnaževanju iz mesta, železniškega in avtocestnega križa s severno obvoznico, iz primestnih naselij in iz kmetijstva. Zato je treba s tem denarjem namesto gradnje dragega kanalizacijskega kanala prek Ljubljanskega polja trajno zavarovati pitno podtalnico obeh črpališč, torej na Klečah in v Hrastju, z umetnim bogatenjem iz Save, kot jo že leta varujejo na črpališču vodovoda Hardhof za Zürich, v Amsterdamu, sosednjem Gradcu, tudi v Mariboru in drugje. Črpališču v Hrastju bi povrnili 100-odstotno kapaciteto, za katero je bilo zgrajeno. Za Vodice je treba le dograditi obstoječo čistilno napravo na okoli 5000 PE (PE je populacijska enote onesnaženja odpadne vode), v krajih ob trasi nepotrebnega kanala pa še druge manjše čistilne naprave. Odpadno vodo večjih Medvod in Šentvida je treba očistiti na lastnih ali na večji skupni čistilni napravi v Šentvidu.
Christian Spar iz komisije EU za kohezijska sredstva, ki je ta napačni projekt sprejela, je lani decembra v oddaji na slovenski nacionalni televiziji povedal, »da sam projekt ni v nasprotju s predpisi EU, vendar mora vsaka država upoštevati tudi lastne zakone«. To sta zakon o vodah in uredba o izvajanju javnih investicij, ki jih MOP (po pismu št. 350-03-82/93 12/01 z dne 19. januarja 1996), ki v državi upravlja vode, ne upošteva, češ da »noben v republiki Sloveniji veljaven predpis ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija projektne dokumentacije, niti odgovornosti za ceno gradnje, ki se dovoljuje z odločbo«. Agencija za okolje pa je ta napačni projekt pozitivno ocenila in potrdila – zato ga še enkrat, po že izdanih vodnih soglasjih, ne bo več preverjala.
Zato na Voki in MOP strokovno regularna obravnava zaščite ljubljanske podtalnice s tem napačnim projektom ni mogoča, prav tako kot ni bila mogoča pred 17 leti, ko so pred severno ljubljansko obvoznico »zavarovali« črpališče v Hrastju z 10 kilometrov dolgim nepropustnim kanalom iz duktilne litoželezne litine.
Voka je po podatkih MOP za 360.000 PE veliko napravo s tretjo stopnjo čiščenja že leta 2002 sklenila pogodbo za 43 milijonov evrov, kot je stala tudi po nemških normah (Wasserwirtschaft Abwasser Abfall, 47. Jahrgang, Nr. 7., julij 2000, stran 1036), po kateri pa tretja faza čiščenja ni bila zgrajena. S povečanjem te naprave v obravnavanem načrtu za 40 milijonov evrov na 550.000 PE bo ta naprava stala 83 milijonov evrov, kar je 26 milijonov ali 46 odstotkov več od 57 milijonov evrov, kot stane po cenah za eno populacijsko enoto PE enako velika čistilna naprava v Nemčiji. Razlika je še večja, ker v to ceno 83 milijonov evrov niso vključeni stroški za zemljišče in za to napravo že prej zgrajeno upravno stavbo – z garažami in črpališčem odpadne vode. V Celju je sicer manjša čistilna naprava za 85.000 PE s kompletno tretjo stopnjo čiščenja po istih nemških normah z višjo ceno naprave za 1 PE stala 17 milijonov evrov. Zgradili so jo (po podatkih na spletu) za 12 milijonov evrov, torej 5 milijonov evrov oziroma 30 odstotkov ceneje.
Christian Spar iz komisije EU za kohezijska sredstva, ki je ta napačni projekt sprejela, je lani decembra v oddaji na slovenski nacionalni televiziji povedal, »da sam projekt ni v nasprotju s predpisi EU, vendar mora vsaka država upoštevati tudi las
Razlika med 30 odstotkov cenejšo celjsko in 46 odstotkov dražjo ljubljansko čistilno napravo ne preseneča: samo za uvoz nepotrebne opreme za sušenje blata iz čistilne naprave so plačali 6,9 milijona evrov. Dodatne cene za velika zgrajena nepotrebna gnilišča z rezervoarjem za bioplin in strojnico z bobnom za sušenje blata pa ni težko ugotoviti: na trikrat večji čistilni napravi Ruhleben v Berlinu so vse te objekte zaradi negospodarnosti že pred več 20 leti opustili. Na celjski in mariborski, kot na večini čistilnih naprav na svetu, takšnega sušenja ne uporabljajo.
Medtem ko morajo slovenski državljani, znanstveniki, inženirji, gospodarstveniki odgovorno delati na neprizanesljivem situ svetovne konkurence, v Voki na monopolnem področju voda ne zaščitijo pitne podtalnice na Ljubljanskem polju za 300.000 prebivalcev, ampak z novim kanalom za 135 milijonov evrov to pitno podtalnico dodatno ogrožajo. Na Iškem vršaju in zdaj v Kosezah pa zgradijo in iščejo nova črpališča! In še drugi primer: na Rižanskem vodovodu bi za 100 milijonov evrov zgradili novo akumulacijo s 57 metri visoko zemeljsko pregrado. Vode iz dveh akumulacij na Moli in Klivniku pa zaradi napačnega predpisa MOP za ekološko še dopustne pretoke reke Reke od leta 1990 ne dobijo soglasja! Škoda, ker Rižanski vodovod zato že več kot 30 let nima dovolj vode, pa je že višja od 150 milijonov evrov. Toda birokrati na MOP, ki upravlja vodo, največje naravno bogastvo, tega predpisa ne popravijo.
Zaradi podobnih napak, in ker država razen načelnih stališč nima znanstveno podprte strategije upravljanja voda, je že nastala in še nastaja velika škoda. Če bi jo ocenili, ne šteje v milijonih, ampak milijardo in več evrov. O tem strokovno korektna obravnava tako kot o načrtu za 20 kilometrov dolg kanal in ljubljansko CČN v Voki, MOP in drugih za to področje pristojnih institucijah že leta ni mogoča.
