»Kulturni prevozi« za upokojence (in vse druge) z avtobusi

V predkoronskih časih sem ob tem letnem času večkrat potovala v Strunjan z avtobusom, ki je z ljubljanske avtobusne postaje odpeljal nekako ob desetih dopoldne, kar je po voznem redu še zdaj tako – da avtobus odpelje ob 10.10.

Včasih sem vozovnico rezervirala vnaprej, včasih tudi ne, a vedno brez težav dobila sedež in se udobno peljala proti naši lepi obali. Pa sem sklenila tako potovati na kratek oddih tudi na letošnji kulturni praznik. To, da sem zdaj kot upokojenka, upravičena do zastonjskega prevoza, se mi je zdelo še toliko bolj imenitno.

Kot notorična dvomljivka sem pri postajnem okencu vseeno vprašala, ali potrebujem rezervacijo in ali morda izdajo tudi brezplačno vozovnico. Pa so me na kratko odpravili, da za ta avtobus ni rezervacij, naj kar počakam na peronu in se vkrcam.

A glej si ga, no (če na kulturni dan pocitiram kulturnega ministra!), pred zaprtim avtobusom je stalo okoli 70 ljudi, vsi v pričakovanju, da se avtobus odpre in da bodo ravno oni dobili v njem tudi sedež. Kakšno minuto pred odhodom je voznik vendarle prišel in začel odrejati vstopne pravice – prednost so imeli tisti, ki so kupili vozovnico – a tudi tisti niso vsi dobili sedeža! Kakšnih 20 nas je pač ostalo zunaj, in to ne le zastonjkarskih upokojencev.

Seveda smo se šli razburjat k postajnemu blagajniškemu okencu (na informacijah pač ni bilo nikogar). Tamkaj pa so nam pojasnili, da pripelje čez uro in pol drug avtobus istega podjetja, Avtobusni prevozi Murska Sobota, da rezervacij pri tem podjetju ni, da sicer lahko kupimo karte, vendar tudi tokrat to ne bo jamstvo, da bomo na avtobus res prišli!

Ob tem pripetljaju, ki močno spominja na prevozni režim v deželah »tretjega sveta«, imam najmanj dve vprašanji: Zakaj vsemogočno podjetje iz Murske Sobote ne izdaja vnaprejšnjih rezervacij ali pa vsaj javno ne obvešča potnikov o režimu svojih prevozov, če se že otepa »zastonjskih« upokojencev? Bo kaj ukrenil pristojni inšpektorat? In še: Zakaj ni ob tej uri še kakšnega avtobusa do Obale, ki bi imel začetno postajo v Ljubljani, kot bi bilo ob takem navalu potnikov pričakovano? Ali je medkrajevni javni prevoz odvisen zgolj od samopašnih pogoltnih zasebnih podjetij, ki raje puščajo potnike na cesti, kot da bi ostal kak sedež v avtobusu po nemarnem prazen? (V avtobusu vrlega murskosoboškega podjetja ni poleg tega nič kazalo, da bi se kdo brigal za predpisano covidno razdaljo.)

Kaj sem hotela, poklicala sem taksi in se z dolgim nosom odpeljala domov. Tudi to ni šlo brez zapleta. Taksistka (zdaj, kot je videti, enotnega mestnega taksističnega podjetja zvenečega imena City taxi) mi je namreč zabrusila, da po novem več ne pomagajo svojim strankam spraviti kovčka v prtljažnik. Da so oni tam zato, da vozijo, ne pa da dvigujejo prtljago, mi je še dala vedeti. Kaže, da City taxi močno skrbi za svoje »človeške vire«, tako kot se za dobrega gospodarja v našem nadvse uspešnem gospodarstvu spodobi.

Tako sem se na ta kulturni dan poučila, da je gospodarski sektor, ki se mu reče prevoz potnikov, nemara poslovno uspešen, njegova kultura pa v čedalje bolj klavrnem obratnem sorazmerju z njegovo uspešnostjo. Upokojenci, ki se hočejo voziti zastonj, in za nameček celo ne morejo dvigniti kovčka v prtljažnik plačanega taksija, ki naj bi jih pripeljal do tega »zastonj« prevoza, so nebodigatreba kolateralna škoda v idili naše gospodarske rasti. Lahko se le besno pridušajo in zastonj oziroma zaman prerokujejo, da bo na taki poslovni kulturi temelječa rast kratke sape.