Maska

Nedelja dopoldne. Dan je sončen, kot nalašč za sprehod v Tivoli. Ura je dovolj zgodnja, da v parku ni preveč ljudi. Večina se drži predpisanega nošenja mask, izjema so le nekatere tekačice in tekači. Veliko jih je brez mask, od njih puhtita znoj in zadihanost. Zagnano kot na olimpijskih igrah tečejo po svoji strogo začrtani poti, ki jim ne dovoljuje, da bi se vsaj za korak ali dva umaknili mimoidočim. Obnašajo se kot mnogi uporabniki električnih skirojev, ki se v samovšečni drži vozijo po mestu v maniri absolutnih lastnikov pločnikov in cestišč.

Po turobnem, deževnem dnevu se jesen bohoti v vsem barvnem razkošju. V naravi se počasi razblinja občutek nerealnosti, v kateri živimo. Policijski avtomobil, ki pripelje skozi drevored, je manj vpadljiv kot policista na konjih, ki sta prejšnji večer jezdila skozi opustelo mesto. Takšne bodo podobe v filmskih sekvencah, ki bodo čez leta prikazovale to za celotno človeštvo še donedavna nepredstavljivo obdobje.

Zapuščam dragoceno prirodno oazo in se napotim do podhoda, ki vodi v mestno središče. Na klančini, tik pred vstopom v podhod me prevzamejo zvoki violine. Korak zastane, pozorno sledim melodiji, ki se izgublja z vetrom in odpadajočim listjem. S hvaležnostjo za te radostne trenutke zaman brskam po žepih za drobižem. Moj življenjski in tokratni sopotnik nikdar ne gre od doma brez denarnice, zato pri njem izprosim drobiž, da bo pripravljen, ko prispeva do skrivnega godca.

Nadvoz zakriva dnevno svetlobo, zato ob soočenju zaman iščem, kam naj odložim denar. Na tleh je le zaprta škatla za violino. Ko mladega violinista vprašam, kam z drobižem, mi odvrne: »Nikamor, kulturo potrebujemo vsi, mar ne?«
Priznam da se zaradi svoje geste počutim nelagodno, kljub temu ga zaprosim, če ponovno zaigra melodijo, ki se je »izgubila« nekje na poti.

»A Meditacijo iz Thais? Z veseljem!«

Izkaže se, da je prva dama med godalnimi inštrumenti več kot očitno v rokah profesionalca.

Zahvalim se mu za ta nepričakovani glasbeni utrinek, poklonjen z veseljem in dobro voljo. Na poti do doma si ob prijetnem občutju, ki me preveva po daljšem času tesnobe in nelagodja, poskušam vtisniti v spomin celostno podobo neznanega glasbenika. Visok, odet v plašč, obut v zloščene, usnjene polškornje.

Je imel na obrazu masko? Tega pa se niti slučajno ne spomnim ...