Nasilje v slovenskih osnovnih šolah
Delo je januarja objavilo članek, ki opisuje dogodek in reakcijo nanj v osnovni šoli Šmarje pri Kopru – napad na učenca s kladivom. Sam sem predstavnik baby boom generacije in spremljam dogajanje v osnovnih šolah posredno ob vnukih. Žal ugotavljam, da v omenjenem članku ne gre za osamljen primer nasilja v osnovnih šolah. To pišem, da ne bi tema potonila v sivi spomin, kot je že marsikateri družbeni problem. Mislim, da je pomembno, da se širša javnost zaveda nivoja varnostnega stanja, kot ga prikazujejo ekscesni dogodki v slovenskih osnovnih šolah. Ob tem seveda vsi vemo, da spori med odraščajočimi otroki niso nič posebnega, so sestavni del odraščanja in zorenja osebnosti, ter da ima pri tem največjo odgovornost za vzgojo posameznika družina. Seveda pa ima pri tem svojo nezanemarljivo vlogo tudi šola, v kateri preživi otrok velik del dneva in je socialno in vzgojno vključen v skupino sovrstnikov. Tudi razmišljanj Widad Tamimi in Marka Juhanta, objavljenih na to temo v Sobotni prilogi, se ne bi smelo po nekaj dnevih pozabiti.
Pedagoška stroka se mora pogledati v ogledalo in se ob tem zamisliti, ali je permisivna vzgoja, kot se očitno prakticira v našem šolskem sistemu, primerna. Ali so popuščajoči – prepričevalni vzgojno pedagoški pristopi pri izstopajočih posameznih učencih pravilni način vzgoje? Mislim, da ne. To ilustriram z opisom dogodka, ki se je iz začetnih vrstniških nesoglasij v razredu razvil že do roba »mladinskega kriminala« – in to na eni od osnovnih šol v Ljubljani. Zgodilo se je v razredu, nekega petka v decembru 2022, med poukom geografije. Med skupino več učencev in posameznikom, ki očitno med njimi ni bil priljubljen, se je razvil prepir, obmetavanje z žaljivkami in kletvicami ter nazadnje celo fizični pretep, vse med učno uro ob tem, ko je bil učitelj v razredu in je posredoval šele po eskalaciji dogodka do pretepa. Vredno razmisleka posebej, ker so bile med šolsko uro uporabljene različne grobe kletvice ... Težko verjetno, tudi sam sem težko verjel, vendar je lahko preverljivo v razredu. Kaj je takrat počel v razredu prisotni učitelj? Kje je bila njegova avtoriteta in kaj naj bi mu jo v razredu ustvarjalo? Na vse to sem mislil, ko sem zgoraj zapisal predlog o ogledalu in premisleku o pedagoški vzgoji v šolah. Do takšnih dogodkov ne bi smelo prihajati in bi jih bilo treba takoj ostro obsoditi ter primerno kaznovati.
S tem pa zgodbe še ni konec. Tri dni po zgoraj opisanem dogodku, torej po vmesnem vikendu, je bila v šolskih prostorih žrtev ponovno napadena, fant obrcan in poškodovan tako, da so ga morali domači, potem ko je prišel domov, odpeljati na urgenco v UKC Ljubljana, ki je o dogodku obvestil tudi policijo. Fanta so na urgenci zdravniško oskrbeli, dobil je tudi bergle, s katerimi je hodil v šolo še kakšen teden. Pa se zgodba tudi tu še ne konča. Zaradi bergel je bil v šoli ponovno tarča zasmehovanja s strani skupine, ki ga je že prej v razredu maltretirala. Policija je po obisku šole zapisala, da ugotavlja, da je prišlo do lažje poškodbe s strani znanega storilca, ki je mlajši od 14 let, zaradi česar ne more ukrepati, ter da vzgojne ukrepe prepušča šoli oziroma centru za socialno delo. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj je šola po tem dogodku ukrenila. Starši poškodovanega fanta so seveda takoj po dogodku zahtevali sestanek z vodstvom šole, vendar ga niso dočakali. Nič, izmikajoče obnašanje brez odgovora. Edino, kar se je po vsem tem zgodilo, je bilo uradno vabilo razredničarke staršem, naj pridejo na govorilne ure. Dogodek se je vlekel preko novoletnih praznikov, ozračje v razredu pa se ni nič spremenilo. Napadeni je bil po praznikih ponovno izpostavljen maltretiranju iste skupine, le da tokrat ni prišlo do pretepa. Od takrat je (bil?) v razredu prisoten strah, da se lahko kaj podobnega pripeti še komu drugemu. Kot sem dobil informacijo, je šola uvedla psihološko prepričevanje, beri vzgajanje.
Kot epilog vsega zapisanega se odpirajo številna vprašanja, pomembna za celotno slovensko družbo, na primer:
1. Kakšno vzgojo imajo naši otroci, če jih učijo učitelji, ki nimajo avtoritete v razredu in se tudi pritožujejo, da nimajo sredstev za ustvarjanje osnovnega reda v razredu? Zaključil sem vse stopnje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji in izjavljam, da imam globoko spoštovanje do svojih učiteljev (večina žal že pokojnih). Vsi in vsak zase so imeli v razredu avtoriteto. So pa imeli pri vzgoji na voljo tudi »ukrepe« v obliki primernega kaznovanja. Kaj pa je v osnovnih šolah danes? Prijateljsko prepričevanje? Otroci, ki vedenjske težave prinesejo že od doma, očitno tovrstnih vzgojnih prijemov ne razumejo in ne sprejemajo, kot bi bilo zaželeno. Marsikdaj samo prepričevalna beseda ne da rezultatov, uporabiti je potrebno konkretnejše ukrepe.
2. Problem je seveda širši, saj v osnovni šoli vzgajamo otroke za kulturno družbo in odgovorne državljane. Če posamezniki nimajo osnovnih meril, zagotovljenih z domačo vzgojo, mora to zagotoviti osnovna šola. Otrok mora vedeti in občutiti, da v družbi veljajo neke norme, ki se jih ne sme prekoračiti. K temu bi morale prispevati tudi kazni v šolskem vzgojnem sistemu.
Želim si odziva stroke na to razmišljanje. Zanimivo bi bilo tudi pojasnilo vodstva šole o ukrepih, ki so bili sprejeti pri reševanju opisanega primera, bilo bi poučno tudi za druge osnovne šole in širšo javnost. Družina poškodovanega učenca je že sprejela svoje ukrepe in umaknila otroka iz tega vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki otrokom očitno ni sposoben zagotoviti osnovnih varnostnih razmer – celo v razredu med poukom ne.
