O problemu Muzeja slovenske osamosvojitve
Presenečen sem, da se je v zadnjih tednih razvnel med Slovenci prepir o nameravani postavitvi samostojnega muzeja o slovenski osamosvojitvi. V razpravi sodelujejo predvsem politiki in laiki. Strokovnjaki – zgodovinarji in muzealci – se skoraj ne oglašajo, čeprav jih razpravljavci pozivajo, naj povedo svoje mnenje. Izrekel ga je le zgodovinar prof. dr. Božo Repe, ki meni, da naj se muzej narodne osamosvojitve preprosto ukine.
Sam sem kot zgodovinar in državljan nasprotnega mnenja, ki izhaja iz mojega proučevanja slovenske zgodovine, ki je Slovencem poznano, in iz mojega aktivnega političnega delovanja za samostojno neodvisno slovensko državo.
Prizadevanje za samostojno slovensko državo vse od prispevkov Nove revije, št. 57, pa majniške deklaracije 8. maja 1989, prizadevanja Demosa z njegovim programom samostojne demokratične Slovenije, plebiscitom 23. decembra 1990, njeno razglasitvijo v Skupščini republike Slovenije 25. junija 1991 in njeno oboroženo obrambo pred agresijo jugoslovanske armade in slovensko zmago nad njo, so najbolj častna in uspešna politična dejanja slovenskega naroda.
V njih se je pokazalo sodelovanje večine slovenskega naroda, zato med Slovenci ni bilo nobenih medsebojnih žrtev in zato lahko ta dejanja proslavljamo in ohranjamo nepotvorjen spomin in spomenik z muzejem osamosvojitve. Muzej bo pokazal večinsko voljo in angažma Slovencev za osamosvojitev ter mesto in vlogo, kakšno je bilo delovanje slovenskih vodilnih politikov v procesu osamosvajanja.
