Harkiv in oblast – jezikovni razmisleki ob ukrajinski vojni

V mednarodnem poročanju o bojih za ukrajinska mesta njihova imena ostajajo izključno v starih, se pravi ruskih oblikah.
Fotografija: Ukrajinci se imajo predvsem za potomce neustrašnih dnjeprskih kozakov, ki so imeli svoje središče v mestu Zaporiž(ž)ja – poznamo pa ga le v ruski obliki kot Zaporožje. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Ukrajinci se imajo predvsem za potomce neustrašnih dnjeprskih kozakov, ki so imeli svoje središče v mestu Zaporiž(ž)ja – poznamo pa ga le v ruski obliki kot Zaporožje. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Z nočnim vlakom smo tuji dopisniki iz Moskve prispeli v Harkov. Ne – pred nami se je bleščal veliki napis železniške postaje samo v ukrajinščini: Harkiv. Potem smo pretežni del dneva bili v velikanski tovarni traktorjev. Tovarniške hale, visoka šola za inženirje, menza – povsod so bili vsi napisi izključno v ruščini. Pa kot Slovenec (in tedaj še jugoslovanski državljan) ne bi mogel vzdržati, ne da bi rektorja inženirske šole na tiskovni konferenci povprašal, ali njihovi inženirji sploh obvladajo ukrajinski tehniški besednjak. Čisto pobožno po sovjetsko se je rektor izvijal, češ, veste pri nas je ruski jezik pač jezik za mednacionalno občevanje …

Danes ves svet nenehno strahoma spremlja strašno dogajanje v Ukrajini, putinovsko agresijo na sosednjo slovansko nacijo. Milijonsko mesto Harkov/Harkiv so ruski tanki že dodobra porušili.

Ko pa gledamo mednarodno poročanje o bojih za posamezna ukrajinska mesta, ne moremo mimo presenečenja, da naše oblike imen teh mest ostajajo izključno v starih, se pravi ruskih oziroma imperskih oblikah. Vse (zahodne) demokracije dokaj strogo upoštevajo in pri poročanju iz Ukrajine uporabljajo uradne ukrajinske oblike teh imen. Ker se menda bojimo narisati (več) lastnih zemljevidov Ukrajine, pogosto uporabljamo tiste v angleščini. Pa na njih beremo: Kyiv, Kharkiv, Lviv, Zaporizhzh'a, Mikolaiv, Lukhansk, Dnipro, pa tudi z dodatkom: Kharkiv Oblast.

Mi pa … Kaj bi mi neki rekli, če bi pred tridesetimi leti, se pravi med našo osamosvojitveno vojno, tuji dopisniki poročali o dramatičnem dogajanju pri nas in uporabljali stara imperska imena naših mest, kot so nemški Laibach oziroma italijanski Lubiana? Ali Marburg, Cilli?

Morda v ukrajinskem primeru ne gre za tako rezke razločke v krajevnih imenih – zato pa so Ukrajinci tem bolj politično občutljivi na to, da se po svetu spoštujejo njihova, ukrajinska imena. Tako bi za rusko obliko Kijev morali pisati Kijiv, pa Harkiv, Lviv …

Ukrajinci se imajo predvsem za potomce neustrašnih dnjeprskih kozakov, ki so imeli svoje središče v mestu Zaporiž(ž)ja – poznamo pa ga le v ruski obliki kot Zaporožje.

Toliko o (ne)spoštovanju originalnih oblik za ukrajinska krajevna imena.

Žal pa se tudi v tem dramatičnem kontekstu kažejo posledice zmede in samovolje, ki so jo povzročili lektorji – očitno po navodilih svojih jezikoslovnih botrov – ko so v začetku 90. let nasilno prepovedali dotedanjo uporabo pojma »oblast« za upravne enote (namesto prejšnjih carskih gubernij).

Kot dopisnik Dela sem nekje proti koncu leta 1989 opazil, da se v mojih poročilih namesto besede oblast pojavlja beseda regija.

Očitno je šlo za sestavino tedaj že razširjene proti(jugo)slovanske histerije, ker je očitno začela beseda oblast zveneti preveč srbsko. Res je ta pojem nazadnje uporabljala jugoslovanska (ljudska) armada. Vendar: pojem oblast smo Slovenci uporabljali že v času po prvi svetovni vojni. Pred dravsko banovino smo namreč imeli ljubljansko in mariborsko oblast. Po drugi svetovni vojni smo imeli najprej Kosovo v rangu (avtonomne) oblasti. Torej je bila beseda vsesplošno v rabi tudi v (politični) slovenščini.

Slovenci smo v stari Jugoslaviji živeli v Dravski banovini. Mar ni banovina čisto neslovenska beseda? Zakaj pa je isti jezikoslovci ne predrugačijo, na primer v kakšno provinco?

Jezikoslovci oziroma njihovi lektorji so torej zapovedali, da se namesto sovjetske in še vedno veljavne ruske, ukrajinske ali beloruske besede oblast vnaprej uporablja (ameriško/angleški) pojem regija. Namesto besede z (domnevnim) srbskim prizvokom moramo pač kot svetovljani uporabljati imenitno ameriško/angleško besedo regija (region).

Določene vrste dokaz za to, da so (tudi) sestavljavci Slovarja slovenskega knjižnega jezika zaslužni za izgon pojma oblast, bi bil tudi v dejstvu, da je besedi oblast posvečena sicer cela stran in da je v 5. točki o tukaj obravnavanem pomenu besede mogoče prebrati (le) tole: 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti. Čisto v drugem kontekstu pa se najde še tale opazka: jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti.

Regija (region) je večkrat v angleških političnih besedilih nekakšen prevod za rusko oblast, čeprav najdemo kar pogosto na angleških/ameriških zemljevidih in atlasih tudi originalni pojem oblast. Se pravi, da govorci svetovnega jezika (lingua franca) tudi upoštevajo originalne izraze s postsovjetskega območja.

Kaj vse pa je v splošni rabi lahko regija? V političnem besednjaku je to zelo neopredeljen in raztegljiv pojem, saj lahko govorimo tudi o tihooceanski, atlantski, slovanski, sredozemski (itn.) regiji.

Seveda: v Sloveniji imamo nekakšne statistične regije, ki pa si jih ne upamo posloveniti v pokrajine. Ko pa se stranke že vsa tri desetletja pričkajo okoli ustanavljanja pokrajin.

Ko danes poslušamo poročevalce in domače komentatorje, smo glede oblasti/regij priča popolni jezikovni zmedi. Pred dnevi je sicer zelo kvalificirani slovenski strokovnjak uporabil kar štiri pojme, ko je govoril o konfliktnih območjih na vzhodu Ukrajine: regija, pokrajina, območje, področje … samo ne edino pravega (uradno pač prepovedanega), namreč pojma oblast.

Tako rekoč hkrati je naša televizijska poročevalka uporabila ime ukrajinskega mesta Ivano-Frankivsk – po rusko je namreč Frankovsk. Ne morejo pa vojni poročevalci mimo čisto novega imena ukrajinskega mesta Dnipro. To je namreč (bil) sovjetsko-ruski Dnjepropetrovsk. Pa smo tudi pri imenu glavne reke vse Ukrajine. Ker ima – kot vsaka mednarodna reka – več imen, je tudi ruska različica Dnjeper (ali Dneper? – tudi to je še sporno) lahko politično sprejemljiva.

Po nasilni odcepitvi od kijevskih oblasti (da, tu imamo isto besedo v drugem, najbolj rabljenem pomenu) poznamo zdaj kot ljudski republiki z imenoma Donecka in Luhanska (da, to je pravo ukrajinsko ime!). Ampak oboroženi konflikt je nastal zaradi punta ruskojezičnega dela prebivalstva obeh oblasti, Donecke in Luhanske. Tudi zdaj gre za to, da je Putin priznal ti dve enoti/republiki v mejah istih obeh oblasti. Ne regij! In krvavi boji potekajo tudi zato, da bi ruska vojska pomagala odcepljenima republikama zavzeti celotni ozemlji (dosedanjih) oblasti. Ne regij!

Zanimivo pa je, da se naši slovanski »bratje« niso pustili zmesti in da še naprej uporabljajo avtentični izraz oblast za ruske, ukrajinske, beloruske, kazahstanske in druge nekdanje sovjetske republike, ki ta pojem ohranjajo tudi po osamosvojitvi. Večinoma tudi spoštujejo originalna ukrajinska krajevna imena.

Sicer pa: Kaj neki delajo naši slavisti, še zlasti slovenisti kot jezikoslovci? Zakaj neki se nihče noče oglasiti ob očitni jezikovni zmedi v tem kontekstu? Se bojijo, da bi jih kdo obtožil rusofilstva? Ali zaradi oblasti celo jugonostalgije?

Nekoč smo imeli za takšne zadrege visoko spoštovano jezikovno razsodišče, ki bi za podobne zagate gotovo lahko povedalo svoje mnenje. Pa še spoštovali bi ga.