Odprto pismo »zelenim«: pošljimo Ukrajincem droben dar
To odprto pismo naslavljam na Jureta Lebna, ki je zelo dober poznavalec okoljskih strok in zelenih tendenc v svetu.
Veliko razmišljamo o Ukrajini in ponosni smo na svoje sodržavljane, ki so se zares izkazali s takojšnjo in obsežno pomočjo. Predlog, ki ga naslavljam na »zelene« v Sloveniji, pa izhaja iz premišljevanja, kako pomagati tej ožgani naravi v Ukrajini, da si opomore.
Morda bi izšli iz svojega naravoljubnega značaja in iz vedenja, ki smo ga izpričevali skozi zgodovino. S Švico smo si delili primat najbolj trajnostno urejenih gozdov v Evropi, dosegli smo naslov zelene prestolnice v EU, se odrezali s paviljonom v Dubaju, leto za letom so naši vrtnarji povabljeni v Vatikan ... Pogosto smo bili vsestransko visoko kvalificirani v pojmu zelenega. Morda bi zato poslali Ukrajincem droben zeleni dar – poslali bi jim vzorčni zeleni inkubator, neko zeleno zarodno celico, ki bi jim pomagala vzpostaviti procese celjenja ranjene narave. Na primer sodobne kompostnike, plod slovenskih mladih raziskovalcev, ki s toplotno krožno metodo pridobijo kompost v šestih tednih. Gornji sloj zastrupljene prsti bo verjetno treba odstraniti, mrtvici pa s humusom pomagati k rodnosti ... Cisterno za vodo morda primaknejo gasilci. Zastirke, folije, sistem za kapljično namakanje ... Sadike za pogozdovanje, s pomočjo potrditve izbora ukrajinskih gozdarjev ... Travno seme, enako s pomočjo izbora ukrajinskih agronomov ... Panje kranjske sivke ter sadike in seme medovitih rastlin ... in tako dalje. Morda jim obljubimo še semenski krompir, fižol … Seveda, ta dar ima predvsem simbolni pomen, saj v materialnem smislu nimamo kapacitet.
Hkrati bi jim ponudili še eno sugestijo, s katero bi morda spodbudili širšo razpravo o posledicah vojne za naravo Evrope. Gre za elementarne vplive na ekosistem, na dolgoročno spremembo hidroloških parametrov, za nagle dvige temperature. Ko vsakodnevno sledimo vremenskim napovedim, na zaslonu vidimo bele pramene, ki potujejo čez celino. To so oblaki, ki nam prinašajo padavine. O nastanku padavin je Peter Wohlleben, avtor številnih knjig, vodja seminarjev in televizijskih oddaj s področja varovanja okolja in gozdov, v knjigi Skrivno življenje dreves zapisal: »Da se zemlja ne izsuši, poskrbijo oblaki, ki nastajajo nad morji in nato zaradi vetra odplujejo drugam. Ta mehanizem deluje le do nekaj sto kilometrov oddaljenosti od obale. Čim dlje v notranjosti celine smo, tem bolj suho je, ker se oblaki izpraznijo že prej in izginejo. Že 600 kilometrov od obale je tako suho, da se pojavijo prve puščave. Življenje bi bilo pravzaprav mogoče le na ozkem pasu ob obali, če ne bi na srečo imeli gozdov. Na kvadratni meter gozda se v višino širi za 27 kvadratnih metrov listja in iglic. Tam zgoraj ostane del padavin in takoj spet izpari. Poleg tega drevesa poleti na kvadratni kilometer porabijo do 2500 kubičnih metrov vode, ki jo oddajajo v zrak, medtem ko dihajo, in tako nastajajo oblaki. Ta vodna črpalka deluje dobro, če med morjem in najbolj oddaljenimi kotički rastejo gozdovi [...].«
Tudi pri nas se veliko sliši o pomenu izsekavanja gozdov v deževnem gozdu Amazonije, o težavah s permafrostom in podobno. Ukrajina je deležna dodatnega pregrevanja v najbolj vročem obdobju leta. Morda bi lahko naši zeleni aktivisti vzpostavili stik s svetovno vodilnim znanstvenim inštitutom iz Sankt Peterburga v Rusiji, ki raziskuje pomen zelenih sestojev pri nastajanju padavin. Delovali so v sibirski tajgi, v Braziliji in drugod po svetu (Anastassia Makarieva, A. M., Gorshkov, V. G.: Biotic pump of atmospheric moisture as driver of the hydrological cycle on land). Morda bi iz domicilnega, tako uglednega raziskovalnega naslova lahko dosegli znanstveno debato o možnostih za prekinitev ognja v res zelo delikatnem obdobju poletne suše. Vročinski pojavi nad ogolelo požgano pokrajino dodatno osušujejo poletne zračne gmote osrednjega dela evropske celine in le-te potujejo naprej čez ravnice proti Uralu. Pri tem ne gre le za enkraten pojav umanjkanja padavin, ampak za težko popravljive posledice ogolitve tal, izgube sestojev ter slabšanja puferske sposobnosti in zasoljevanja prsti, kar lahko vodi v težave pri pridelavi hrane in morebitne klimatske spremembe.
Te dni nam pogosto pride na misel molitev naših prednikov skozi večtisočletno zgodovino, ko so rotili nebo, naj jih reši bolezni, suše in lakote. Naši občutki danes so podobni. Ampak zaziranje v nebo ne pomaga, prošnjo je treba nasloviti na politične voditelje sveta, ki upravljajo naš planet. Globoko se moramo zamisliti tudi nad seboj, nad našim vsakodnevnim ravnanjem z naravo, nad osebno skrbjo za okolje, premisliti moramo o svoji osebni odgovornosti za naš košček planeta.
