Odtisi današnjega časa na mladi generaciji

Ali ste bili kdaj med tistimi, ki so vas razglasili za izgubljeno generacijo, tako kot danes mlade?
Fotografija: Kako je možno, da zaradi štirih mesecev izobraževanja na daljavo obsodiš in določiš generacijo za izgubljeno? Foto Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
Kako je možno, da zaradi štirih mesecev izobraževanja na daljavo obsodiš in določiš generacijo za izgubljeno? Foto Uroš Hočevar/Delo

Sproščanje in zategovanje ukrepov si ciklično sledita zadnjih nekaj mesecev. Vmes nejevolja, nejasnosti, postavljanje pravil, spreminjanje pravil, nerazumevanje, kaotičnost, deljenje ljudi na naše in vaše, lomastenje po ljudeh in njihovem dostojanstvu, sovražno izražanje … vsemu temu smo iz dneva v dan priča odrasli in otroci.

Odločila sem se, da bom razmišljala »na glas«, ker delam z otroki in za otroke, ker se ne morem sprijazniti s slišanimi izjavami, ki jih nekateri spretno sidrajo v možgane otrokom in odraščajoči generaciji.

V teh mesecih izobraževanja na daljavo, v času kaotičnosti na vseh področjih, ki mu žal tudi šolstvo ni moglo ubežati – še več, postalo je polje različnih nepremišljenih posegov, merjenja moči, nezrelih odločitev politike in ujetosti tako rekoč vseh generacij šolajoče se mladine ter nas, ki z mladimi delamo – sem se in se srečujem s številnimi odprtimi vprašanji. Kako delovati zdaj, ko se otroci vračajo v šolo? Kako omejiti neproduktivno javno razpravljanje o katastrofalnih stiskah, težavah, odklonih, primanjkljajih otrok, ki so posledica izobraževanja na daljavo in zaprtosti v svoje domove? Kako zajeziti vedno pogosteje slišano, da je to za vedno izgubljena generacija mladih, ki jim bodo odvzete vse možnosti in priložnosti v prihodnosti?

Prav slednje me najbolj vznemirja. Celo strah me je, da sploh lahko tako razmišljajo o mladih. Kako je možno, da zaradi štirih mesecev izobraževanja na daljavo obsodiš in določiš generacijo za izgubljeno, namesto da bi združili strokovnjake in pripravili načrte, kako tej generaciji zdaj ob vračanju v šolo pomagati, da začne normalno živeti, predvsem pa normalno delovati in se razvijati? Večkrat sem si zastavila vprašanje, kako bi se sama počutila, če bi me nekdo določil za izgubljeno generacijo in mi to vztrajno vcepljal.

Neskončno me zanima, kako vse to doživljajo otroci, kako dojemajo svet odraslih skozi svoje videnje, svoje občutenje, predvsem pa svoje doživljanje. Svet odraslih, v katerem bi moralo biti za otroke ogromno brezpogojne ljubezni, pomoči, zaupanja, predvsem pa neskončne odgovornosti, da jih ne bi begali z odraslimi nesmisli. Pred otroki se odrasli oblagajo z grdimi besedami, se žalijo, merijo moči, kdo ima bolj prav … Strašljiv se mi zdi ta kaotični čas, v katerem odrasli od otrok pričakujejo zrelo obnašanje, odgovorno vedenje in hkrati z »odraslim« delovanjem ustvarjajo peklenske razmere. Zame je to izjemna dilema in verjamem, da je za otroke lahko še večja.

<br />
Spoštovani odrasli – starši, učitelji, strokovnjaki, politiki … –, imamo mlado generacijo, ki je naša skupna skrb. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Spoštovani odrasli – starši, učitelji, strokovnjaki, politiki … –, imamo mlado generacijo, ki je naša skupna skrb. Foto Jože Suhadolnik/Delo


Vedno bolj me tudi vznemirjajo izjave različnih strokovnjakov, nekaterih staršev, nekaterih učiteljev, ki vedno bolj glasno govorijo, da je to izgubljena generacija otrok in mladih, da bodo prikrajšani, da ne bodo imeli enakih pogojev kot pretekle generacije, da bodo imeli manj znanja, manj možnosti … Veliko od tega drži – razen trditev, da je to »izgubljena generacija«. Na podlagi katerih raziskav ali dejstev lahko v tem trenutku to tako glasno in samozavestno trdijo tisti, ki v medijih že zdaj razglašajo izgubljeno generacijo?!

Oprostite, to ni ne pošteno ne pravično, predvsem pa je neutemeljeno. Takšno »sidranje« izgubljene generacije ima večplasten negativen pomen: V to bodo najprej začeli verjeti prav otroci in mladi, v to se bodo zatekli tudi takrat, ko jim bo ustrezalo, v to se bodo skrili v trenutkih, ko bo potrebna njihova aktivnost za napredovanje, učenje, delovanje ... Tja se bodo lahko zatekli v trenutkih, ko bodo iskali opravičila za neuspeh, da jim morda ne bo treba garati za rezultate. V to se bodo lahko zatekli tudi starši, učitelji … ne da bi iskali najboljše rešitve in oblike dela s to generacijo otrok. Menim, da nihče nima pravice soditi, obsoditi in določiti, da ta generacija ne bo imela več dobrih možnosti napredovati in iz sebe narediti vredne in uspešne ljudi.

Skrbi me ta lahkotnost trditev, ki v sebi skrivajo predvsem nemoč, veliko nemoči, namesto da bi strnili strokovno znanje, izkušnje, iskali rešitve, kako bomo začeli delati z mladimi, si jasno in enoznačno razdelili odgovornosti, kaj bodo naredili starši, kaj bodo morali narediti otroci in mladi sami – in kaj bomo morali narediti v šolah, kaj podporne institucije, kaj ministrstvo …

Za začetek je pomembno predvsem, da se postavimo v pozitivno držo, da dovolimo otrokom in mladim, da izrazijo svoje občutke, doživljanja, tudi strahove, da jih poslušamo in slišimo, da jim dajemo podporo pri odpravljanju in razblinjanju strahov, da ugotovimo dejansko stanje v znanju in predvsem v njihovih dušah. Predvsem pa je pomembno, da v državi ustvarimo mir, da se takoj nehamo deliti, da nehamo kričati, kako grozljive so posledice epidemije in šolanja na daljavo – temu ne bomo pobegnili, bo pa pomembno, kako bomo to reševali, kako bomo delovali. Kdo bo lahko komu pomagal, ne kdo ima bolj prav in bolj narobe … ja, in pomembno je, da vemo, da je stroka ena sama in da različnosti bistrijo strategije in pristope, le slišati se moramo.

Spoštovani odrasli – starši, učitelji, strokovnjaki, politiki … –, imamo mlado generacijo, ki je naša skupna skrb. Zato se streznimo in jim ponudimo na razpolago vse naše znanje, modrost, izkušnje, da jim bodo v pomoč, predvsem pa v podporo. Zdaj je čas za povezovanje najboljšega, čas za sodelovanje vseh strokovnih institucij ... Ta generacija bo tista, ki bo znala ravnati s tako nenavadnimi okoliščinami, kot je epidemija in vse, kar je povezano z njo, ki jim je sicer veliko vzela, a jih za prihodnost opremila z veščinami, ki jih sicer ne bi pridobili. To pa pomeni, da ne bomo dovolili, da bi ti mladi danes postali izgubljena generacija – razen če to želimo.

Preberite še:

Komentarji: