Ozkogledost ministrstva za vzgojo in izobraževanje
Od 15. maja pa vse do 18. junija potekajo po Sloveniji pod geslom »Slovenija, učeča se dežela« t. i. tedni vseživljenjskega učenja. Obsežni projekt koordinira Andragoški center Slovenije, sodeluje pa na stotine ustanov, šol, društev in posameznikov po vsej državi in tudi onkraj naših meja. Edinstven dogodek, ki bi si zaslužil več medijske pozornosti in odmevnosti, in ki bi moral biti tudi v razmislek aktualnemu ministru za vzgojo in izobraževanje. Tedni vseživljenjskega učenja so opozorilo o vseprisotnosti in pomembnosti učenja v vseh življenjskih obdobjih in za vse vloge, ki nas čakajo in jih prevzemamo v življenju kot posamezniki v družini, pri delu in v družbi.
Načelo vseživljenjskosti učenja in izobraževanja je jasno opredeljeno tudi v strategiji razvoja Slovenije do leta 2030. Čeprav izobraževalci odraslih že leta opozarjamo, pišemo, naslavljamo na vse ministre zadnjih nekaj let, da je treba dosedanje poglede na izobraževanje odraslih – ki ga prikazujejo kot neki obrobni sistem, zunaj glavnega sistema, kamor se umešča zgolj šolsko in formalno izobraževanje – temeljito spremeniti. Končno pa spregledati, da je izobraževanje od vrtca do univerze in nadalje do konca življenja celosten, komplementaren sistem, ki zahteva enakovrednost predšolskega, začetnega in nadaljnjega izobraževanja. Vse sodi v isti sistem in pod isto streho »skupne hiše izobraževanja«.
Na tovrstno ozkoglednost ministrstva je jasno pokazala tudi nepremišljena priprava nacionalnega programa o vzgoji in izobraževanju. Komisija naj bi se ukvarjala zgolj s šolskim izobraževanjem, od vrtca do srednje šole. Višje strokovne šole in izobraževanje odraslih so pri tem obrobnega pomena. Sicer je uspelo kasneje vključiti v komisijo zgolj eno predstavnico za področje izobraževanja odraslih. Ta je ves čas opozarjala, da se odrasli prav tako vključujejo v izobraževanje za dokončanje osnovne in srednje šole in da se je treba do tega dodatno opredeliti, ostala pa neslišana in neupoštevana. Kot je znano, so nekateri člani komisije te dni odstopili. Sicer pa se je vse zanimanje v komisiji ves čas osredotočalo predvsem na vprašanje dodatnega drugega tujega jezika v osnovni šoli in na preverjanje in točkovanje znanja. Gre pri tem res za nacionalni program o vzgoji in izobraževanju ali pa gre zgolj za nacionalni program šolskega izobraževanja?
Se to res dogaja v obdobju digitalizacije, interneta in novih tehnologij, v obdobju priložnostnega učenja, ki ga omogoča medmrežje, ki izpodriva formalno učenje in izobraževanje? Se dogaja ob nezadržnem uveljavljanju umetne inteligence? Se ne zdi, da bi si morali ob vsem tem napredku postavljati povsem druga vprašanja, ki bodo že jutri obrnila na glavo način učenja in izobraževanja? Pri tem si naša rigidna šola, šolniki in ministrstvo zatiskajo oči in ušesa, ne vidijo, ne slišijo – ali pa tega nočejo.
Saj res, gospod minister, kaj konkretno je za vas digitalizacija in zelena preobrazba v izobraževanju, ki jo imate tolikokrat na jeziku? Kaj je za vas celostni pogled na sistem vzgoje in izobraževanja?
Na področju izobraževanja je veliko izzivov in v to vsekakor sodi tudi enakovreden, celovit pogled na vzgojo in izobraževanje, ki vključuje tudi vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih.
Ste samo šolski minister ali ste minister za »ocelovitenje« vzgoje in izobraževanja? Ali boste svojo pozornost na ministrstvu še naprej ozkogledo posvečali zgolj šolanju otrok in mladine? Ali položaj vseživljenjskemu učenju in izobraževanju odraslih še zmeraj določa enostranska presoja, češ, odrasli si bodo že znali sami pomagati, otrokom pa moramo zagotoviti pomoč, ker so naša prihodnost? Je taka pomoč res pomoč za prihodnost ali prej padec v preteklost?
Čigav minister ste pravzaprav?
