Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Zakaj enostavno, če gre zapleteno?

Zahteva Levice, da se sprejme njen predlog zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je močno vznemirila politiko,
Tone Mastnak: »Razlika bi bila samo v tem, da bodo tisti z nižjimi prejemki plačevali manj, tisti z višjimi pa več kot sedaj.« Foto Shutterstock
Tone Mastnak: »Razlika bi bila samo v tem, da bodo tisti z nižjimi prejemki plačevali manj, tisti z višjimi pa več kot sedaj.« Foto Shutterstock
Tone MastnakLjubljana
12. 10. 2019 | 05:00
7:24
Zahteva stranke Levica, da se do konca leta sprejme njen predlog zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in po prenosu obveznosti in pravic iz tega zavarovanja na enotno obvezno zdravstveno zavarovanje, je močno vznemirila politiko, zlasti pogojevanje podpore vladnemu predlogu proračuna za naslednji dve leti z izpolnitvijo te zahteve.

Ne glede na to, da takšen oster ultimativen predlog izraža interes Levice za njeno politično uveljavljanje, je vendar razumljiv. Namreč, ukinitev ali popravke sedanjega dopolnilnega zavarovanja že dolgo časa neuspešno obljublja več strank in vlad. Sedanja vlada se bo zaradi jasnega dogovora z Levico in verjetno negativnega odnosa javnosti do kršiteljev tega dogovora le težko izognila reševanju tega dolgoletnega problema. Očitno pa je, da ji predlog Levice ni pogodu, zato želi zadevo čim bolj odložiti in pripraviti svoj predlog, ki bi v najmanjši možni meri spreminjal sedanje stanje.

Razlogi so naslednji. Velik materialni interes zavarovalnic za ohranitev DZZ pogojuje njihovo močno angažiranje za objavo številnih »strokovnih« prispevkov, ki opravičujejo to zavarovanje in angažiranje pri uveljavljanju drugih stimulativnih oblik prepričevanja zlasti tistih posameznikov in institucij, ki so pomembni pri odločanju.

Za posameznike, ki pripravljajo predloge ali odločajo in imajo praviloma nadpovprečne dohodke, je sedanja ureditev, ki vse zavarovance obremenjuje v enakem znesku, ugodna. Po načelu »bog je najprej sebi ustvaril brado« radi pozabijo na solidarnost tudi tisti, ki imajo sicer polna usta o skrbi za malega človeka. Zdravje pa je vendar dobrina, ki jo naj zaradi etičnosti v največji možni meri zagotovimo vsem državljanom. Ugodno zdravstveno stanje dviguje tudi splošno kvaliteto življenja vsemu prebivalstvu. Zato je edino pravilno, da premagamo egoizem in da vsi v skladu s svojimi dohodki solidarno v enakem odstotku prispevamo k reševanju te pomembne splošne družbene potrebe.

Pomemben razlog za neodločnost pri reševanju solidarnostnega sistema financiranja zdravstvenega varstva so tudi nekatere nejasne in sporne trditve, ki vnašajo negotovost pri opredeljevanju koristnosti ali škodljivosti posameznih predlogov. Tako se neprestano poudarja, da bi ukinitev DZZ bistveno povečala prispevne stopnje (davčne obveznosti), ki so že sedaj previsoke, kar se nikakor ne sme dopustiti. Kar pozablja se, da bi ta nova obveznost samo nadomestila sicer na papirju prostovoljno, v resnici pa že uveljavljeno obveznost, ki se ji praktično ni mogoče izogniti. Tudi mnogi drugi argumenti proti odpravi tega zavarovanja so privlečeni za lase. Recimo, ogrožena je stabilnost financiranja zdravstva v primeru zmanjševanja gospodarske aktivnosti države (to je problem, ki v primeru krize lahko prizadene vse oblike javne porabe, v kakšni meri bi to prizadelo zdravstvo, je odvisno predvsem od takratne ocene njegove pomembnosti in uveljavljene fiskalne politike, načeloma pa so obvezni prispevki še vedno bistveno stabilnejši od prostovoljnih). Tudi, recimo, mnenje, da bi se s predlagano spremembo zmanjšala konkurenčnost in nadzor nad porabo zdravstvenega denarja, ali mnenje, da samo ta sprememba ne bo izboljšala zdravstva in zmanjšala čakalnih vrst ter da je potrebno istočasno ali prej rešiti druge probleme v zdravstvu, niso resni argumenti. Nadzor nad porabo javnih sredstev se lahko z združitvijo zavarovanj kvečjemu izboljša, prihranek pri obratovalnih stroških zagotavlja ne manj, ampak vsaj nekoliko več sredstev za reševanje težav našega zdravstva, po razrešitvi tega problema bi se lahko tudi močneje osredotočili na reševanje drugih problemov zdravstva, da pa bi lahko konkurenca med ponudniki DZZ znižala finančno breme zavarovancev, je čista iluzija.

Tone Mastnak: »Če želi Levica uspešno uveljaviti zahtevo za ukinitev DZZ, pa bo tudi sama morala korigirati svoje zahteve glede financiranja zdravstva.« Foto Marko Feist
Tone Mastnak: »Če želi Levica uspešno uveljaviti zahtevo za ukinitev DZZ, pa bo tudi sama morala korigirati svoje zahteve glede financiranja zdravstva.« Foto Marko Feist


Odpor proti predlogu Levice pa temelji tudi na upravičenih pomislekih vlade in drugih strank o sprejemljivosti posameznih predlaganih rešitev. Verjetno zaradi premajhne izkušenosti in želje po ugajanju nekaterim političnim skupinam je stranka brez posebne potrebe zapletla financiranje zdravstva po predlagani odpravi dopolnilnega zavarovanja. Najenostavneje in najučinkoviteje je, da se uvede obvezni (dodatni zdravstveni) prispevek, ne v enakem znesku, ampak v enakem odstotku na vse neto dohodkovne prejemke prebivalstva. To pomeni, da bi zavarovanci sami v celoti zagotovili popolno pokritje izpada sredstev iz DZZ brez obremenitev proračuna. Razlika bi bila samo v tem, da bodo tisti z nižjimi prejemki plačevali manj, tisti z višjimi pa več kot sedaj. S tem odpade pomislek, da bo sprememba povzročila zmanjšanje sredstev v zdravstveni blagajni ali v proračunu. Tudi ni posebne potrebe, da bi s tem prispevkom bremenili delodajalce in ustvarjali bojazen zaradi povečanih stroškov dela (čeprav vsi prispevki in davki, ne glede na to, kje in kdo jih plačuje, v končni fazi predvsem zmanjšujejo oziroma obremenjujejo individualni standard prebivalstva v korist skupne potrošnje in je to predvsem stvar splošne družbene opredelitve in ne toliko delodajalcev, za katere bi moral biti glavni interes predvsem vzpostavljanje primernih družbenih in posamičnih odnosov v delitvi dohodka na plače in dobiček).

Če želi Levica uspešno uveljaviti zahtevo za ukinitev DZZ, pa bo tudi sama morala korigirati svoje zahteve glede financiranja zdravstva. Nobene prave potrebe ni, da z ukinjanjem obveznosti za nekatere skupine zavarovancev ali s prenašanjem obveznosti na proračun dodatno ogrožamo že tako finančno deficitarno zdravstveno blagajno. Najbolje bi bilo obremenitev upokojencev in javnih uslužbencev izvesti s kompenzacijami ob predvidenih uskladitvah pokojnin ali plač (pokojnine, plače javnih uslužbencev in druga nesorazmerja naj se vedno obravnavajo v svojih tematskih sklopih, ne pa v okviru zdravstvene ali kakšne druge problematike). Nenavadno je tudi, da Levica, v nasprotju s siceršnjim običajnim zavzemanjem socialnih strank za višjo javno porabo, predlaga zmanjševanje prispevkov.

Levica bi torej morala pokazati določeno fleksibilnost glede rokov urejanja te problematike in osredotočiti svoj pritisk le na uveljavitev enotnega in cenejšega sistema financiranja zdravstva ter zagotovitev večje družbene solidarnosti, kar je trenutno najpomembnejše. S tem bi dokazala, da je kompetentna politična stranka, pripravljena na kvalitetne kompromise. Politične stranke, ki bi nasprotovale takšni rešitvi, pa bi se, ne glede na raznorazne pomisleke, vendar jasno razkrile javnosti kot zagovornice interesov zavarovalnic ali zavarovancev z nadpovprečnimi dohodki, obenem pa tudi kot neverodostojni partnerji, ki postavljajo lastne nad družbene interese države.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine