Zakaj pa ne? Dajmo jim priložnost ...

Toda nastala je »kopuča« namesto trdnega konglomerata, kar bi vlada morala biti.
Fotografija: Očitno je, da je sklenjen tihi dogovor, da ima v vladi vsak svoj prostor, svoj vrtiček. V njem lahko počne, kar se mu zdi potrebno. Foto Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
Očitno je, da je sklenjen tihi dogovor, da ima v vladi vsak svoj prostor, svoj vrtiček. V njem lahko počne, kar se mu zdi potrebno. Foto Uroš Hočevar/Delo

Ja, res je. Tisti med nami, ki smo vsaj približno spoznali našo zgodovino, čeprav samo z branjem Slovenske novejše zgodovine 1848–1992 in tudi z novejšo ponavljajočo se mantro brezkompromisnega vztrajanja vsakega na svojem bregu, si nismo predstavljali, da je pri nas mogoče združiti leve in desne politike. Pa je nastala taka vlada. Imamo jo – raznobarvno.

Mnogi smo na silo odvrgli črne misli. Iskreno smo pomislili, da so v teh letih mogoče dozoreli in spoznali, da je hudič vzel šalo. Da so spoznali, da je v 30 letih že čas, ko morajo postaviti prave ljudi na prava mesta, ko morajo pokazati sebi, družbi in svetu, da se v popolnosti zavedajo, kaj je država, in da jo bodo skupaj, ne glede na še pred kratkim nepremostljive bregove, državotvorno vodili. Da so spoznali, da mora vladajoča politika z vsemi instrumenti, ki so ji na razpolago, ustvariti tako okolje, ki bo vsem v državi dalo krila za njihov prispevek k razvoju zadovoljne družbe na vseh področjih njenega življenja.

Mislili smo, da so spoznali, da je vsa umetnost skupnega uspeha v sposobnosti pogovarjati se toliko časa, da prideš do najboljše rešitve, ki se jo izplača udejanjiti kot skupni projekt. Da so spoznali, da je vsaka pot k uspehu pravzaprav kompromis, do katerega vsak sodelujoči prispeva po najboljših močeh. Da je uresničevanje kompromisne rešitve v nadaljevanju dolžnost vseh. Da od tod naprej ni nobenega opravičila za sprenevedavo sodelovanje. Da je sprejeti kompromis v svojem bistvu enoumje, ki je v danem času, na danem mestu, z danimi osebami najboljši možni približek vseumju.

Če je tako, zakaj pa ne. Dajmo jim priložnost v vladi, da dokažejo, da nismo v zmoti.

Pa je že jasno, da je nastala »kopuča« namesto trdnega konglomerata, kar bi vlada morala biti. Ni še nobenega vtisa, da bi v njej delovala potrebna povezanost in medsebojno zaupanje. Da izvršilna oblast deluje kot kompaktna celota. Očitno je, da je sklenjen tihi dogovor, da ima v njej vsak svoj prostor, svoj vrtiček. V njem lahko počne, kar se mu zdi potrebno.

Drugi člani vlade mu pri tem niso v napoto. Kljub temu jim tudi zdrsne, da poskušajo svojo pomembnost pokazati tudi na področjih, ki niso njihova. To je bilo zelo očitno v prvih bitkah proti koronavirusu. Večkrat so dajali vtis zgubljenega na bojnem polju. Danes jim je že bolj ali manj jasno, kje so njihove meje. Do kod odločajo sami, kje pa odločanje začnejo prepuščati drugim. Jasno dajo vedeti, o čem ne odločajo skupaj. To je najbolj očitno, ko morajo kot predstavniki vlade suvereno odgovoriti na kakšno vprašanje, ki ni z njihovega področja. Takoj je opaziti, da vsebina, o kateri bi morali povedati nekaj več, ni zrasla na skupnem zelniku.

Zdaj je edinstvena priložnost, da sedanja opozicija spozna, da njena razdrobljenost brez pravih vsebinskih vzrokov nima nobenega razumljivega pomena. Celo škodljiva je. Foto Blaž Samec/Delo
Zdaj je edinstvena priložnost, da sedanja opozicija spozna, da njena razdrobljenost brez pravih vsebinskih vzrokov nima nobenega razumljivega pomena. Celo škodljiva je. Foto Blaž Samec/Delo


Samozavest je hitro omajana. Jasno je videti, da se gibljejo po tankem ledu. Tudi pri utemeljevanju pravih ljudi na pravih mestih je tako. Menjave potekajo kot na hitropoteznem turnirju. Pri pojasnjevanju menjav dajejo vtis, da jim ne uspejo slediti. Ne morejo nas prepričati, pa se tudi ne trudijo, da se o pravih ljudeh temeljito pogovarjajo in skupaj aktivno iščejo najboljše rešitve. S sposobnostjo pogovarjanja in iskanja dogovora ne dajejo zgleda nikomur. Tudi opoziciji ne. Čeprav so usmeritve opozicijskih strank skoraj do vseh vsebin, pomembnih za državo, zelo podobne, so za učinkovito skupno nastopanje še vedno preveč v ospredju promocija stranke in njene pomembnosti.

O strateških vsebinah za razvoj države vladajoči še niso začeli resno razmišljati. Razumljivo je, da je nemogoče, da bi v tem težkem času lahko sami pripravili vse potrebne premisleke za razvoj na vseh strateških področjih. Lahko pa bi v času koronavirusa za najpomembnejša področja razvoja države postavili ekipe strokovnjakov, ki bi do določenega roka pregledale stare in predlagale nove usmeritve. Gotovo so strokovnjaki pripravljeni pri tem sodelovati. Samo zaupati jim je treba.

Še vrsta zadev je, ki jasno kažejo, da trenutno vladajočim ni uspelo spremeniti že videnega in začeti novega poglavja v upravljanju države. Kljub temu pa bo tako stanje verjetno vztrajalo do konca mandata te vlade. Izkušnje kažejo, da kakršnikoli novi obrazi v tem trenutku ne bi prinesli nič novega, boljšega.

Do takrat pa je edinstvena priložnost, da sedanja opozicija spozna, da njena razdrobljenost brez pravih vsebinskih vzrokov nima nobenega razumljivega pomena. Celo škodljiva je. Preveč časa v medsebojnem prepričevanju porabijo, da premagajo lastno samovšečnost. Če hoče res kaj spremeniti na bolje, se mora združiti. Zakaj pa ne? Mogoče bo tako pokazala, kaj resnično zmore.

Preberite še:

Komentarji: